ponedeljek, 04. januar 2016

PANOPTIKONSKI DERSIM: »PITJE ČAJA, TO JE DEMOKRACIJA!«

PANOPTIKONSKI DERSIM: »PITJE ČAJA, TO JE DEMOKRACIJA!«

»V tem mestu imam občutek, da je mirno. Tako vsaj zgleda. Pravzaprav, rekel bi, da tu vlada neka nenavadna tišina. Lahko jo občutim. Je v zraku in vzbuja nelagoden občutek napetosti. Ali samo jaz to občutim ali tudi ti?« sem vprašal sogovornico Arzu, ker me je zanimalo, ali se bo strinjala z menoj.

»Tudi jaz mislim, da je tako, in sprašujem se, zakaj je tako. Ja ..., ta tišina ... samo da ne najdem odgovora na to« (sogovornica Arzu, terenski etnografski zapis: Tunceli, januar 2012).

V mesto Tunceli (beri Tundželi), v turški vzhodni Anatoliji, sem se pripeljal v začetku meseca januarja 2012. Ob prihodu v mesto je avtobus zaustavila policija, ki je pregledala potovalke in osebne dokumente, med slednjimi moj potni list. Bil sem edini tujec med lokalnimi potniki. Sem turisti le redko zaidejo. Zanimivo pa je to, da sem zahajajo
kljub vojnemu območju in nevarnostim, ki ga predstavlja ljubitelji lova na divje prašiče in divje koze. V času 14-dnevnega bivanja sem srečal dva francoska, enega švicarskega in enega nemškega lovca.
Dersimska pokrajina in v njej mesto Tunceli*[1] (v nadaljevanju Dersim) je epicenter kurdskega gverilskega upora pod imenom PKK**[2] proti represivnim delovanjem in zatiranjem kurdskega***[3] in alevitskega**** [4] življa s strani turških oblasti.

Mesto in njegova hribovita okolica sta strogo varovani ali, bolje rečeno, nadzorovani s strani turške vojske in policije. Številne vojašnice, opazovalni policijski/vojaški stolpi in bunkerji po mestu ter hriboviti okolici, poti, ograjene z železno mrežo/žico, številne vojaške in policijske cestne ter zračne patrulje nizajo elemente panoptikonskega Dersima. Kljub temu je na cesti redko opaziti vojaška ali policijska vozila, saj oboji uporabljajo civilna. Najbolj strašljivo je to, da policijsko in vojaško osebje, ki se giblje po mestu, ni oblečeno v uniforme. Tako obstajata vidni in nevidni nadzor. Vidni, za katerim »stojijo« prepoznavno policijski/vojaški premični in nepremični subjekti ali objekti, ter nevidni, ki je vseprisoten, vsem na očeh, toda vsakemu prebivalcu skrit pogledu. Ur je bil eden izmed sogovornikov, ki je poudaril:

»Vse nadzirajo in vse vedo. Vse o naših bratih, sestrah, partnerjih in družinah.
Povsod so. Nikoli ne veš, kdo izmed civilistov, ki jih srečuješ, je policaj. Po vseh hotelskih recepcijah so in nikoli ne veš, kdo te opazuje za sosednjo mizo« (sogovornik Ur, etnografski terenski zapis: Dersim, januar 2012).

Po Urovem mnenju je »zaradi zapletene politične in ekonomske situacije na tem območju težko najti delo. Plače so nizke, zato je veliko osnovnošolskih učiteljev in drugih izobražencev še popoldansko zaposlenih. Dopoldan poučujejo, popoldan pa delajo za policijo. Policija pa je povezana z vojsko« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Na ta način se izvaja še dodaten nadzor, nadzor nad najmlajšo populacijo, saj se tako »prisluškuje tudi otrokom v šoli« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).

Nadzor v stanju nenehne negotovosti pred vojaškim ali policijskim nasiljem, vezan na osebni ali socialni (tudi jezikovni) spomin dogodkov iz preteklosti, zbuja strah med ljudmi. Spomin na dogodke iz preteklosti lahko prikliče travmatične občutke, ki jih je sogovornik Husseyin opisal tako:

»Bil sem star kakih deset ali enajst let. Z materjo sva se povzpela na enega od okoliških hribov. Mislim, da sva nabirala zelišča za čaj, ko sva naletela na dva turška vojaka. Ker sta videla, da je moja mati Kurdinja, sta se začela iz nje norčevati. Govorila sta ji po turško in jo zmerjala z žaljivkami. Ko sta ugotovila, da ju ne razume, sta se ji začela posmehovati in mi ukazovala, da prevajam njune besede. Jaz sem se naučil jezika šele v šoli, prej ga nisem znal. Mati je bila prestrašena, samo ponavljala je: 'Prosim, pustite naju pri miru, prosim, pustite naju pri miru ...' Njiju je zabavalo to, da ni znala govoriti po turško. Ukazovala sta ji, naj za njima ponavlja besede, in se ji potem smejala. Smejala sta se njeni izgovorjavi. Ko sta se naveličala, sta naju napodila in odšla svojo pot. Midva pa, kakor so naju nesle noge, hitro proti domu. Minilo je kakšne pol minute, ko sva zaslišala močan pok, eksplozijo. Nisva se ustavljala, stekla sva domov. Imela sva veliko srečo. Kmalu smo izvedeli, da sta bila dva turška vojaka ubita. Prav na hribu, kjer sva z materjo nabirala zeli. Kaj se je zgodilo? Dogodilo se je to, da sta vojaka, kmalu za tem, ko sta naju zapustila, stopila na pehotno mino. K sreči sta oba umrla. K sreči pravim zato, ker bi drugače mislila, da sva jo midva nastavila. Če bi kdo izmed njiju preživel, bi prav gotovo mislil, da sva se midva tam sprehajala, ker sva nastavljala mine. Ne bi nama verjeli, da sva nabirala zelišča. In potem bi nastradali, vsi mi, cela družina, vse bi nas pobili. Nikoli ne bom pozabil, kako nas je bilo potem strah. Kaj če naju je kdo videl in se o tem razve? To smo se spraševali in v strahu čakali na to, kaj bo. To je taka groza, živeti v strahu, ko ne veš, ali te je kdo ovadil ali ne. Še danes to občutim, samo da pomislim na to. Glede na to, da se danes o tem pogovarjam s teboj, pa lahko sklepaš, da ni bilo nikogar, ki bi naju videl« (sogovornik Husseyin, terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).

Toda ni samo stvar spominjanja, kot pravi antropologinja Karin Doerr, temveč tudi podoživljanja v mentalnem smislu, pogosto skozi besede, ki prinašajo neko emocionalno silo. Podobno lahko to doživljajo oziroma trpijo tudi otroci, potomci preživelih (Doerrjeva se tu nanaša na potomce preživelih druge svetovne vojne)
gre za travmo druge generacije. To se kaže na primer v delih novodobne umetnice Ruth Liberman, ki v svojih delih, ki so mešanica besedila in fotografije, razkazuje neko nasilno konfrontacijo z osovraženimi nemškimi besedami. Beseda Jud je, denimo, ena od teh besed na njenem seznamu, ki bi jo Ruth rada USTRELILA (Beseda USTRELITI je tudi naslov njenega opusa oziroma dela v nenehnem nastajanju). Po njenem mnenju je beseda Jud najbolj zlovešča beseda nacistične Nemčije, saj je predstavljala demonično opozicijo besedi Nemec. Drugi primer je židovska zvezda, ki je bila emblem segregacije, označevala je status drugega, javno videnega (nem. Untermensch).
Besede, ki so spodbujale strah pri Doerrjevih sogovornikih in sogovornicah, so bile besede, povezane z izkušnjo preživetja holokavsta: ostale so boleče vtisnjene v spomin, ne glede na to, ali je šlo pri preživelih za materin jezik ali ne. Te besede so bile prenesene v druge države in druge jezike ter drugačne jezikovne rabe. Ko so njeni sogovorniki zaslišali določene nemške besede, besede, ki so jih degradirale, ogrožale ali bile evfemizem za umor, so jih takoj odpeljale nazaj v preteklost. Toda preteklost, ki je prekrila sedanjost – zato je za nekatere holokavst bil včeraj in ostaja še danes –, tako namreč preživeli doživljajo tudi nemški jezik per se, ki ostaja za njih še vedno sinonim za naciste, njihove glasove in dejanja. Nekateri so se ustrašili, ko so zaslišali nekoga govoriti nemško, in tako rekoč ne bi nikoli več stopili na nemška tla.
Primer besede take vrste je Selektion. Mnogim ni bilo takoj jasno, kaj dejansko pomeni selekcija. Preživeli se spominjajo, kako so stali v vrsti v koncentracijskih taboriščih in je stran, ki jo je določil esesovec, levo ali desno, odločala o življenju ali smrti (zgoraj vse Doerr 2009).

Strahovi operirajo tudi kot nekakšen indeks moralnih zaskrbljenosti, ki ne poudarjajo samo zaskrbljujočega ali perečega stanja, temveč determinirajo izide v prihodnosti.
Ljudje v Dersimu in drugi, s katerimi sem se pred tem srečal v Şanlıurfi, Diyarbakırju in Vanu, so bili še pod močnim vplivom dogodka, ki se je zgodil pred dobrim tednom. »Turška letala F-16 so ponoči, ob 23. uri, zbombardirala vas Ortasu, ker naj bi bili vaščani člani PKK. 31 je mrtvih. Tako tu piše,« je o dogodku, ki ga je opisovalo lokalno časopisje, povzemal Husseyin, ko sem bil še v Şanlıurfi. Ni se strinjal z navedenim, ker, po njegovih besedah, »tu vsakdo ve, da če si član PKK, moraš v hribe. PKK-jevcev ni v vaseh« (terenski etnografski zapis, Şanlıurfa: december 2011). Novica je pretresla vse, najbolj prizadeti pa so se čutili kurdski sogovorniki, ki so letalski bombni napad povezovali s situacijo v Vanu in ju interpretirali kot »napad na nas Kurde« ali »tako nas ustrahujejo« ali »načrtno uničenje Kurdov« ali »etnično čiščenje« ali »načrtno izseljevanje« (terenski etnografski zapis, Şanlıurfa, Diyarbakır in Van, december 2011 ter Dersim, januar 2012). V Vanu so se prebivalci, po večini Kurdi, soočali s hudo zimo in bili v času po potresu življenjsko ogroženi. Turške oblasti jim niso nudile skoraj nikakršne humanitarne pomoči, kar je prisililo ljudi, da so množično začeli zapuščati Van in njegovo okolico. V času, ko sem prispel v Van s tremi kurdskimi prijatelji, je, po besedah kurdskih novinarjev, s katerimi sem se pogovarjal, od milijonskega števila, po dveh mesecih od prvega potresnega sunka, ostalo v mestu samo še kakih 15.000 prebivalcev: »Med njimi največ revnih in tistih, ki jih razmere in strah niso prisilili, da bi zapustili potresno območje« (terenski etnografski zapis, Van: december 2011).
V dneh po letalskem bombnem napadu so se informacije o dogodku, ki so jih lansirale TV in časopisne hiše, spreminjale. Angleški The Guardian je navajal 35 smrtnih žrtev, Aljazeera prav tako, Al-Monitor 34. Kmalu so si bili množični mediji enotni v tem, da žrtve niso pripadale PKK-ju, temveč so bile žrtve moški in njihove mule oziroma osli iz vasi Ortasu in Gulyazi, ki ležita v pokrajini Şırnak, blizu severne iraške meje. Do pokola na turško-iraški meji naj bi prišlo pomotoma, ker naj bi tihotapce naftnih derivatov, tobaka in drugih dobrin turška vojska zamenjala za teroriste. Dejanju, ki ga je vrhovno članstvo največje prokurdske stranke obsodilo za zločin proti človeštvu, so sledili protesti, najštevilčnejši v Diyarbakırju (kjer je prišlo tudi do fizičnega obračunavanja med množico in policijo, metanja molotovk na eni strani ter uporabe vodnega topa in solzivca na drugi), Istanbulu in Ankari (prim. The Guardian/Aljazeera/Al-Monitor: 2011, http://www.theguardian.com/world/2011/dec/29/turkish-air-strikes-iraq-border, http://www.aljazeera.com/news/europe/2011/12/20111229824112567.html,
http://www.al-monitor.com/pulse/originals/2015/04/turkey-new-security-threat-to-mules.html).

Vsi sogovorniki v Dersimu, s katerimi sem se pogovarjal o tem, so se počutili prizadeti. Sogovornici Nazli in Arzu sta menili, da »v zadnjih letih, pred tem dogodkom, v Dersimu ni bilo čutiti take napetosti med vojsko/policijo in civilnim prebivalstvom, kot jo je sedaj«, Ali in Mahmut sta se strinjala, da je čutiti, da je »nekaj v zraku« in »da se nekaj pripravlja«, Ura pa je skrbelo to, »da bo prišlo do povračilnih akcij z druge strani« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Po Nazlinem mnenju »to vzbuja nenehen stres, ker spodbuja še večji nadzor«; spomnila se je, da so nekaj podobnega doživljali leta 1995, ko se je turška vojska odzvala na kurdsko-alevitske gverilske akcije tako, da so telesa tistih, ki so bili v spopadu ubiti, »privezali na vojaška vozila in jih vlekli po dersimskih ulicah«, in zaključila s tem, da je to »še eden od načinov, kako turška vojska ustrahuje tukajšnje ljudi« (sogovornica Nazli, terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Mahmut je pridal, da si je tudi policija dovolila fizično se znašati nad civilno populacijo, »še posebej, če je kdo umrl iz njihove strani«, toda »v zadnjem času ni tako, sedaj samo grdo in jezno gledajo ter usmerjajo puškine cevi v nas« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).
V Dersimu sem ostal štirinajst dni. S prevajanjem pogovorov s sogovorniki, ki niso znali angleškega jezika, sta mi največkrat pomagala profesor na tuncelski univerzi (Tunceli Universitesi) Omer in njegova asistentka Burcu. Njega in njegove prijatelje sem tudi prosil, ali bi me bili pripravljeni peljati z avtom po Dersimu, ko bi jaz, skrivoma, snemal s kamero. Nihče med njimi si tega ni upal storiti. »To je prenevarno,« so bile besede, ki so odklonile mojo prošnjo, »ker če te opazijo, te lahko ustrelijo« (sogovornik Omer, terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Iskal sem načine, kako posneti vsaj nekaj kadrov, se izmakniti nevidnemu očesu nadzora in fotografirati, ko bi imel priložnost. Bil je petek, po zapiskih iz dnevnika sodeč, sprehajal sem se po centralnem delu mesta in fotografiral. Ljudje na cesti, ki so me opazili, so se zaustavljali, začudeni in presenečeni nad mojim početjem. Nekajkrat mi je uspelo sprožiti, ko pa sem fotografiral vojaško opazovalnico pri centralni vojaški kasarni, me je opazil vojak na straži in začel name vpiti. Ucvrl sem jo navzdol po klancu in pri avtobusni postaji zavil desno v manjšo ulico, z namenom, da se v polkrogu prebijem na drugo stran, proti občinski stavbi, pri kateri je bil tudi hotel, v katerem sem bil nastanjen, in se v svoji sobi potuhnem. Slabo sem se odločil. Ulica je bila slepa, brez možnosti prehoda ali nadaljevanja poti. Moral sem se vrniti. Na poti nazaj sta me zaustavila moška srednjih let, v civilni obleki. Govorila sta turško, uporabljala govorico rok in jezno kazala, naj jima izročim fotoaparat. Po pregledu potnega lista sta zahtevala, da jima sledim. Odšli smo v kasarno.
Ponudila sta mi čaj, začela pregledovati posnete fotografije in me spraševala, v zelo skopi angleščini, zakaj sem fotografiral vojaške objekte. Delal sem se neumnega: »Zakaj pa ne? V čem je problem?« In igral začudenje. »Pri nas v Turčiji to ni dovoljeno,« je bil odgovor (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). »Tega nisem vedel,« sem se lagal in trdil, da se pri nas v Sloveniji lahko fotografirajo civilni, vojaški in policijski objekti prav tako. Skušal sem biti popolnoma miren in nekako dajati videz brezskrbnosti. Igral sem igro »kot da nisem vedel« in jima razlagal, da sem v tem kraju prvič, kjer je, kot sem na moje presenečenje opazil, zelo veliko vojaških objektov, jaz pa sem danes izkoristil lep sončen dan, se sprehajal po mestu in fotografiral: pa ne samo vojaških, vse, kar se mi je zdelo zanimivo, in jima kazal posnetke. Vse tiste, na katerih so bili vojaški in policijski objekti, sta zahtevala, da jih zbrišem. Verjetno mi nista zaupala, da jih dejansko brišem, ker je eden od njiju velel, naj mu izročim spominsko kartico, in jo odnesel iz sobice. Hitro se je vrnil, z njim pa je vstopilo še pet policajev, vsi v civilnih oblekah. V zelo slabi angleščini so me začeli navzkrižno izpraševati, kaj počnem v tem kraju. Bilo jim je nenavadno, da bi turista lahko pritegnil Tunceli; tiste, ki obiščejo Turčijo, ponavadi zanimajo mesta, kot so Istanbul, Ankara in drugi lepi kraji, ne pa Dersim, sredi gora, pa še to, kar je eden izmed petih poudaril, da »imamo tu teroriste« in mi za tem naslovil vprašanje: »Verjetno si slišal za skupino PKK?« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Odgovoril sem, da sem antropolog, in suvereno povedal, da se mi je zdelo nenavadno, da je videti po mestu in okolici toliko vojaških in policijskih objektov, ter vprašal, ali je morda med njimi kdo, ki bolje govori angleško, ker bi jim potem lažje razložil, kdo sem in zakaj sem tu. Predlagal sem jim, da lahko pokličem tukajšnjega prijatelja, ki bi pomagal s prevajanjem, da bi se lažje razumeli. Med seboj so se začeli pogovarjati, pogledovali proti meni, se mi smejali, medtem ko so trije ves čas nekaj iskali zatopljeni pred računalniškim ekranom. Vključili so se z vprašanjem, ki mi ga je brkati možakar na moji levi naslovil dokaj jezno in glasno: »Why photo, why photo police and military?« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Provokativno sem mu odgovoril: »Zakaj pa ne? A ni tu demokracije?« Za trenutek je nastala smrtna tišina. Eden izmed komandantov, ki sta me pripeljala na zaslišanje, je strogo odgovoril in kazal z roko na moj čaj: »Demokracija? To je demokracija! Pitje čaja, to je demokracija!« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Ostali so se živčno in razburjeno zarežali in se zopet začeli med seboj pogovarjati, ko je vstopila nova skupina petih v prostor, ki je bil sedaj popolnoma nabit. K meni je pristopil mlajši med njimi, imel je kakih trideset let, in se z mano začel pogovarjati v malo boljši angleščini. Povedal se mu, da sem antropolog in da sem tu, ker raziskujem. Bil je prvi, pri katerem sem dobil občutek, da razume, kaj pomeni beseda antropolog. Predstavil se mi je kot učitelj zgodovine, ki si, v popoldanskem času, zaradi dodatnega zaslužka, služi kruh še s to službo. Zanimalo ga je, kaj tu raziskujem. Razložil sem, da zbiram terensko gradivo, ki se nanaša na razumevanje turškega nacionalizma in militarizma. Ta podatek je prenesel drugim.
Bilo je dokaj živahno. Eni so prihajali, drugi odhajali, prišle sta še dve novi enoti po štiri ali pet samo moških članov in vsaki sem moral odgovarjati na skoraj identična vprašanja. Vsaka je pregledala potni list in brskala podatke po računalniku. Vmes so me pogostili še s turško kavo. Po kakih dveh urah se nam je pridružil možakar štiridesetih let, ki me je prosil, da če bom o tem pisal, ne razkrivam njegove identitete. Predstavil se mi je z imenom in z identifikacijsko številko, v perfektni ameriški angleščini. Bil je agent specialne enote terorističnega oddelka. Najprej me je vprašal, ali so z menoj lepo in korektno ravnali. Prikimal sem mu. Opravičil se mi je za »nepotrebni pripetljaj« in me prosil, naj mu razložim, kaj je namen mojega obiska. Moje razlage je v strnjenih povedih prevajal svojim kolegom in obenem skušal pomiriti njihove burne reakcije. Delovalo je, kot da je vsakomur, ki se je razburil, skušal osvetliti pomen moje raziskave. Čez nekaj časa so mi prinesli spominsko kartico. Vprašal sem, ali so zbrisali posneti material. Odgovoril je, da ne. Verjetno sem imel srečo, ker sem imel »predpotopni« fotoaparat z ravno takšno kartico in jim to ni uspelo narediti, agent pa se je zavzel za to, da mi vrnejo material, ker ga potrebujem »za znanstvene namene«, in jih prepričeval, »da ne delam novinarske reportaže«. Bil je edini, ki je vedel, da sem že pred prihodom v Dersim obvestil županjo o naravi raziskovalnega dela, me poučil, da bi se moral ob prihodu oglasiti še na policijski postaji in tudi njih obvestiti o svojih namenih. Po kakih dobrih treh urah se je zasliševanje končalo, vrnili so mi potni list in z agentom sva bila že skoraj pri izhodu, ko se je pojavila nova enota petih: postopek se je ponovil (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).
Po kakih tridesetih minutah sva se pred vojašnico poslovila. Zahvalil sem se mu za pomoč, mu stisnil roko in rekel: »Samo še dve fotografiji naredim in se vrnem v hotel.« Razumel je šalo. Zarežal se je, mi predlagal, naj raje obiščem restavracijo z najbolje pripravljeno hrano ter pokazal z roko na najvišje nadstropje stavbe nedaleč od naju, od koder je, po njegovih besedah, »prekrasen pogled na mesto« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).
Končno sem si lahko oddahnil. Še posebej zato, ker sem v desnem žepu zimske jakne imel še filmsko kamero. Bal sem se, da bi me pregledali in ugotovili, da sem tudi s kamero naredil nekaj posnetkov. Ves material sem v hotelski sobi takoj presnel in ga shranil na USB-ključek. Tega sem potem skril v svoj nahrbtnik. Napisal sem elektronsko pismo, v katerem sem obvestil Filozofsko fakulteto, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, in nekaj mojih prijateljev, kje sem ter kaj se mi je pravkar pripetilo. Čutil sem, da se moram zavarovati. Postalo me je strah. Poslej sem se tudi jaz, prav tako, kot je tu opaziti med tukajšnjimi prebivalci, začel med pogovori previdno obračati na vse strani. Tudi mene je, kot marsikoga tukaj, preganjal občutek opazovanja in zasledovanja. Sedaj sem približno razumel in tudi občutil, kako je živeti tu. O mojih občutkih strahu in negotovosti sem spregovoril z Mahmutom, Nazli in Arzu, ob čaju, nekaj dni po tem. Kimali so mojim besedam in me skušali pomiriti. Pomagalo mi je, da so mi prisluhnili, čeprav sem poslej vseskozi nosil s seboj neprijeten in nelagoden občutek, ki sem ga izgubil šele, ko sem se vrnil nazaj v Istanbul.
Naslednje dni sem izkoristil še za to, da sem si, po predlogu agenta, privoščil kosilo v restavraciji s »prekrasnim pogledom na mesto«. Po nekaj dneh, ko so se name natakarji navadili, sem izkoristil njihovo dobro voljo; ker niso imeli nič proti, da posnamem tako lep kraj, sem uporabil kamero za nekaj kadrov še s ptičje perspektive. Za tem se v to restavracijo nisem več vračal.

*[1] - Tunceli: nekoč Dersim; po zlomu kurdskoalevitskega upora in izvršenega genocida leta 1938, Ataturk razseli tukajšnje večinsko prebivalstvo po drugih, oddaljenih pokrajinah po Turčiji in spremeni prejšnje ime kraja Dersim v Tunceli, ki ostaja še danes uradno ime. Lokalno prebivalstvo, navkljub preimenovanju, uporablja tudi staro oziroma prejšnje, Dersim (glej Altinay 2004).

**[2] - PKK: označevalec za kurdsko gverilo in ime stranke, v prevodu: Kurdska delavska stranka.

***[3] - Kurdi: etnična skupina brez svoje države, razdeljena na 6 tujih teritorialnih predelov (turškega, sirskega, iranskega, azerbajdžanskega, armenskega in iraškega).

****[4] - Aleviti: etnična skupina v dersimski regiji, v vzhodni turški Anatoliji. Tudi druga največja, 15 milijonska verska skupnost v Kurdistanu ('deželi Kurdov'), takoj za Suniti (glej Jelenc 2004).



Literatura:

Altinay, Ayşe Gül
2004 The Mythm of the Military - Nation: Militarism, Gender, and Education in Turkey. New York: Palgrave Macmillan.

Doerr, Karin
2009 'Words of Fear, Fear of Words: Language Memories of Holocaust Survivors.'
Explorations in Anthropology. 1(9): 47–57.

Jelenc, Nina
2004 Turški in kurdski nacionalizem – nastanek kurdske nacionalne identitete in nacionalnega gibanja v Turčiji. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

Internetni viri:

Al Jazeera and agencies
2011 'Kurds protest over deadly Turkey air raid'. Internetni vir:
<http://www.aljazeera.com/news/europe/2011/12/20111229824112567.html>, 18. 9. 2015.

Beaumont, Peter
2011 'Turkish air strikes kill dozens of villagers near Iraq border'. Internetni vir:
<http://www.theguardian.com/world/2011/dec/29/turkish-air-strikes-iraq-border>, 18. 9. 2015.

Gurcan, Metin
2011 'Turkish soldiers target villagers' mules'. Internetni vir:
<http://www.al-monitor.com/pulse/originals/2015/04/turkey-new-security-threat-to-mules.html>, 18. 9. 2015.



Avtor: Aljoša Dujmić

ponedeljek, 16. november 2015

ZATON EVROPSKE IDEJE ALI KONEC IGER BREZ MEJA (2)


Globalizirani slovenski filozof Slavoj Žižek, ki se na primeru begunske krize kar naenkrat očitno sramuje svojih deklariranih levičarskih korenin, opozarja, da "neusklajeno priseljevanje vseeno ogroža jedro Evrope". Napadene naj bi bile osnovne evropske vrednote: univerzalizem, človekove pravice, solidarnost, razsvetljenstvo. Ne vem sicer, iz katerega sveta prihaja Žižek, ampak zagotovo ne iz tega, v katerem živimo. Evropa se je že davno odrekla vsem omenjenim vrednotam, veliko vprašanje pa je, ali jih je sploh kdaj imela. Liberte, egalite, fraternite je bil resda slogan francoske revolucije, vendar se je ravno ta izrodila v nekaj, kar je Shlegel imenoval najstrašnejša groteska dobe. Dvajseto stoletje je prineslo s sabo dve svetovni vojni, ki sta se dogajali pretežno na evropskih tleh, in ob svojem koncu še veliko balkansko morijo. Zdi se, da evropska solidarnost nikoli ni sledila romantičnemu duhu verjetno poslednjega Evropejca Johanna Wolfganga Goetheja, ampak se je vedno oblikovala PROTI svoji lastni grožnji. Najprej, v začetku 19. stoletja, proti poskusom francoske, v novejši zgodovini pa proti poskusom nemške dominacije v evropskem prostoru. Solidarnost proti Hitlerju je prišla ravno toliko prepozno, da je temu uspelo pred očmi teh istih Evropejcev skuriti šest milijonov Judov. Problem je v tem, da se je evropsko združevanje dogajalo skoraj izključno na ekonomskih temeljih, kar prej spominja na dogovorjeno zakonsko zvezo kot pa na poroko iz ljubezni, in tudi v tem, da se v tej zvezi nobena nacija ni hotela odreči svojim (sebičnim) interesom v korist skupne evropske politike (vprašajte samo Angleže, kaj si mislijo o njej). Poleg tega močno dvomim, da je nekaj takega, kot je skupna evropska zavest, razen ko se je treba poenotiti proti skupnemu zunanjemu sovražniku (včasih so bili to Turki, danes muslimani), sploh kdaj obstajalo, vsaj ne v takšni obliki, kot je določeno obdobje obstajala jugoslovanska zavest, ki je temeljila na sloganu bratstva in enotnosti in je ravno tako razpadla zaradi nacionalističnih izpadov. Nekaj mora biti hudo narobe s svetom, v katerem se temeljne človekove pravice branijo z žičnato ograjo, vzdolž katere stražarijo do zob oboroženi policaji s krvoločnimi psi. Je opozarjanje na to anomalijo res resentiment levičarskih skrajnežev, ki še edini verjamejo v utopijo "svobode, enakosti in bratstva", torej ravno tistih osnovnih dosežkov francoske revolucije, ki nam jih zdaj skoraj cinično servira salonski filozof Slavoj Žižek? Pustimo za zdaj ob strani, da je podpihovanje apokaliptičnega strahu med ljudmi v obliki, kot se dogaja danes, v interesu nevidne roke kapitala, ki hoče ohraniti obstoječa nepravična družbena razmerja zaradi svoje sle po profitu in politični dominaciji. O tem, kako vse to skupaj poteka, pa v nadaljevanju tega v nebo vpijočega razmišljanja.

Avtor: Vid Sagadin Žigon

sobota, 14. november 2015

ZATON EVROPSKE IDEJE ALI KONEC IGER BREZ MEJA (1)

"Strah hodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu." Ker nismo na kvizu, nam ni treba ugibati, da gre za slavne uvodne besede Komunističnega manifesta, ki sta ga spisala Marx in Engels davnega leta 1848, torej ravno na evropsko pomlad narodov, ki je vzpostavila nacionalne identitete, kakršne poznamo danes. Paralele z današnjim časom se ponujajo kar same od sebe. Komunizem je (vsaj iz Evrope) odšel, strah je ostal, le da je prevzel novo podobo – preoblekel se je v mladega muslimana nekje v Kristusovih letih z iphonom v roki, ki je trdno odločen, da bo osvojil Nemčijo. Ker pa pravijo, da ena lastovka še ne prinese pomladi, je s sabo potegnil še celo armado svojih rojakov, ki skupaj s svojimi familijami grozijo, da bodo preplavili Evropo. In spet so se združile ta iste stare sile Evrope proti temu strahu in začele postavljati bodečo žico. In to le nekaj let po tistem, ko so vsi evropski mediji skupaj z evropskimi politiki vzhičeno slavili arabsko pomlad narodov, kot so imenovali dogodke v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Siriji, kjer so tamkajšnji samozvani borci za svobodo poskušali zrušiti oblast v svojih deželah. Pred očmi ganjenih novinarjev se je gotovo vrtela evropska pomlad narodov iz leta 1848, ko so z vzhičenimi besedami slavili upor proti krvavim diktatorjem, kot so jih imenovali, ki so kot domine začeli padati pred njihovimi očmi. Vendar pa je ta pomlad preskočila kar dva letna časa in se kaj hitro sprevrgla v zimo, ki je brž pokazala ostre čekane: uporniki za svobodo narodov so postali zakrknjeni teroristi, ki niso izbirali ne sredstev ne ciljev za dosego svojih peklenskih načrtov, namesto liberarne se je pred našimi očmi začela odvijati konservativna revolucija z uvajanjem šeriatskega prava, kar po domače pomeni sekanje glav, obešanje in druge srednjeveške oblike mučenja. Konstantno bombardiranje tamkajšnjih mest je nekoč urejene in celo socialne države, kot sta bili Libija in Sirija, spremenilo v puščavo, v kateri ni bilo več mogoče živeti. Diskurz medijev se je sicer spremenil, toda bilo je že davno prepozno. Pomlad narodov se je spremenila v največji eksodus narodov po drugi svetovni vojni. Evropa, ki je skupaj z ZDA v okviru Nata podpirala v upornike preoblečene teroriste, se je nenadoma morala soočiti s posledicami svojih nepremišljenih dejanj. Predvsem pa je prišel čas, da se končno sooči tudi sama s sabo. Politika odprtih meja, ki je sicer veljala samo znotraj še vedno zaprtih zunanjih mej, slavni shengen, se je pod pritiskom beguncev iz Bližnjega vzhoda, ki so se jim pridružili še prebežniki iz drugih, tudi balkanskih držav, ki so začutili možnost boljšega življenja (kdo bi jim zameril), je začela pokati po šivih. Ideja o svobodnem pretoku ljudi in informacij je izhlapela kot pobožne želje, in grajenje zidov in ograj je bilo samo še vprašanje časa. Strah je očitno prevladal nad razumom, dopuščanje drugačnosti, ki se je propagiralo pod floskulo multikulturne Evrope, pa je bilo itak vedno samo pravljica za lahko noč. Nacionalne entitete so se ponovno potegnile vase, pa ne zato, ker bi začutile spet kakršnokoli pomlad, ampak zato, da bi dale prostor najbolj primitivnim oblikam nacionalističnih, šovinističnih in ksenofobnih izpadov proti vsemu, kar ogroža njihovo umišljeno identiteto. Namesto pomladi 1848 se je nenadoma prikazalo leto 1933, to je čas, ko je Evropa z odprtimi ali bolje iztegnjenimi rokami pozdravila prihod Hitlerja na oblast. O teh paralelah pa prihodnjič, da ne bomo prehitro razkrili vsega naenkrat. Good night and good luck!

Avtor: Vid Sagadin Žigon

sobota, 04. oktober 2014

Križišča Divače

Aplikativna raziskava razvojno strateških možnosti v občini Divača in krajih v okolici, ki se fokusira na možnosti izboljšave železniške in turistične infrastrukture.