ETNOGRAFSKI ZAPIS(K)I

Prva Vseslovenska ljudska vstaja, 21.12.2012, Eva Podlogar

O spremembah, v/in izven okvira protestov, sem se v obliki polstrukturiranih intervjujih pogovarjala s petimi sogovorniki, kateri so v nadaljevanju predstavljeni pod izmišljenimi inicialkami. Sogovorniki so večinoma govorili v prid zamenjavi vladajoče elite, prisotno pa je bilo tudi mnenje, da ni alternative. Pri čemer je zanimivo, da je slednje mnenje bilo bolj prisotno pri mlajših sogovornikih. Večinoma so se vsi izrazili, da bo pot do sprememb, glede katerih so dajali vtis, da so nujne, daljši proces. 

Vprašala sem jih zakaj so se udeležili protesta in kaj želijo, da se spremeni? Poleg agende ali različnih agend protesta me je zanimalo globlje ozadje. Večinoma so vsi opredelili svojo situacijo v prepletenosti s krizo današnjega časa. Edino sogovornik M.G., inžinir računalništva, je izpostavil, da ima dobro službo. V zvezi s čimer je povzel, da ne prosi za denar temveč, da moralno podpira ljudi v težji situaciji. Tudi politiko je problematiziral predvsem preko moralne komponente:

Ker se mi zdi, da je to sedaj samo prva faza. More bit prva faza, ker če bo ostal samo pri tem, potem nismo nič naredil. Glavni problem je pomoje v tem, da je porušeno zaupanje med ljudstvom in med voditelji in da tudi če voditelji sprejmejo ukrepe, ki so sicer upravičeni, ljudstvo tem voditeljem ne verjame. In dokler imamo mi na oblasti ljudi, ki so kompromitirani in tisti ki so v opoziciji so kompromitirani, toliko časa ne bo noben ukrep, ki je sicer upravičen, sprejet s strani ljudstva. Tako da, karkoli se bo že zgodilo s temi demonstracijami, jaz upam, da bo to odprlo možnost za ljudi, ki niso kompromitirani, da bodo prišli na oblast, ker šele potem lahko začnemo resnično sprejemat ukrepe, ki jim bo ljudstvo verjelo in bo pripravljeno slediti. (sogovornik M.G., 38 let)

Student S.Š. je najprej izpostavil, da ideje o tem kakšne naj bi bile spremembe sploh še niso natančno zasnovane. Nakar sem ga povprašala, kaj bi si sam želel za spremembe:

Zdej mogoče čist specifično in konkretno mogoče ne bi znal povedat, ampak pač bi bile recimo, v konktekstu, kako je skonstruirana država in kakšno pot ima ta kao demokratična država. Tu bi se stvari mogle mal spremenit. Pa to, da bi se čimbolj poskušalo obdržat socialno državo, ne pa jo bolj ali manj poskušajo razstavit. Pa recimo tudi sistem volitev in participacije pri volitvah, tudi tu bi mogl kaj spremenit, v okviru protestov, se v bistvu nobena ideja še ni konkretizirana, razen vzklikanja, pa ko imajo te slovanske zastave. (sogovornik S.Š., 22 let)

Moralne spremembe in pretresavanje demokracije v praksi torej. Potemtakem je bilo na mestu vprašanje, ali je eno ali drugo mogoče doseči s sedanjo vlado, ali bi bilo to mogoče le z zamenjavo vladajoče elite. Nakar je sogovornik S.Š. odgovoril, da v bistvu nimamo alternative, medtem ko je bil sogovornik M.G. malo bolj skrivnosten:

Ja, če bi se jih vrgel dol, saj ni alternative, ki bi jih kar zamenjala. Tko nekaj v podobni obliki, ampak je treba sistematično počasi spreminjat zadevo, ne. Ampak je fajn, da se malo eskalira trenutna situacija s temi protesti, zato da se pač dojame, da je nekaj narobe ter da se formirajo nove ideje. (sogovornik S.Š., 22 let)

Jaz mislim, da se marsikaj dogaja v ozadju, kar se pač ne vidi tu na demonstacijah. In prav je, da se dogaja. (sogovornik M.G., 38 let)

V nadaljevanju sem govorila še z učiteljico gospo K.L. ter dvema vojnima veteranoma, gospodoma M.N. in D.H. Sogovorniki so precej bolj doživeto negativno opredelili sedanjo vlado, izrekli nujo po zamenjavi vladajoče elite. Sogovornica K.L je vlado opredelila, kot sovražno do svojega naroda: 

Ja, mislim, da je ta vlada sovražna do naroda in mislim, da ne dela za dobrobit naroda. Uničuje našo kulturo, znanost in šolstvo ter da želi iz te države naredit državo mezdnih delavcev, neukih mezdnih delavcev. Takšnim, je potem seveda lahko vladati. In pravzaprav, če lahko dodam, si drugače ne znam razlagat, tega da je Pahor, ki se meni zdi en samozačaran nastopač, dobil tako veliko število glasov. (sogovornica K.L, 58 let)

Sogovornik M.N., vojni veteran je dogajanje osvetlil tudi v kontekstu osamosvojitvene vojne:

1990. in 91. leta smo si pač želeli in mislili, da bomo uresničili, da bomo imeli, kako bi rekel, normalna človeška življenja. To, kar se je zgodilo, prav gotovo ni tisto za kar smo se borili oziroma zakaj smo sploh počeli tiste stvari, ki smo jih počeli. Praktično se je, v tem času vse tisto za kar smo se borili, poteptalo. Nazadnje še iz vseh teh afer, vsakdanjih, nič ni nastalo.  Mi smo takrat res, govorim zase, bili pripravljeni dati življenje za Slovenijo. Pa ne za takšen ideal, kot je Švica al pa kaj takega, ampak čist samo zato, da bomo lahko živeli normalno življenje in da bodo tudi naši otroci lahko tako živeli. Žalostno je to danes, da ti otroci nimajo, kljub visokim izobrazbam, nimajo ne služb in ne neke sociale po drugi strani. Medtem, ko nekdo drug, ki je mogoče v času osamosvojitvene vojne bil čisto nekje drugje, ima lahko zares ogromno. To, je tisto kar nas najbolj…, to je vzrok, da smo se danes zbrali. Rekli smo, dovolj nam je tega, da smo se za nekaj drugega borili. Borili smo se za ideal svobodnega človeka, v besedi in tisku in gibanju in ne za nadzor policije in strašenje. Nas ni strah, mi smo svoj strah pozabili že zdavnaj, zdavnaj. Sedaj smo že dedki in tako dalje, to je res en grenak priokus, ki ti ostane, ko greš zvečer spat ali pa ko prebereš takšne stvari, ko se vidi da se ne da s pravom neke stvari dosečt. In to s pravom za katerega smo se takrat tudi borili. Če nekdo lahko zastavi svoje življenje, se pravi največ kar ima, zato da bo nekomu drugemu dobro in boljše pa potem nič ni iz tega, potem mislim, da je bolje, da bodo naši potomci še enkrat stopili na to pot. Žalostno. (sogovornik M.N., 65 let)

Na vprašanje ali bi bilo potrebno zamenjati vso politično granituro, nadalje odgovarja sogovornik M.N.:

Pomoje bi bilo potrebno zamenjati vse tiste politike, ki so skorumpirani, kot jih je večina danes. Kako bi rekel, v marmeladi so do komolcev, ljudstvo pa nima nič od tega. Pomoje bi jih bilo potrebno zamenjat. Prav gotovo so med slabimi politiki tudi dobri. Ampak to kar se dogaja, da se grozi, denimo politiki ali pa minister, da grozi narodu, to je nekaj absurdnega. Še otroci se ne bodo bali, če jih bodo strašili s parkeljnji. Ampak, da nas straši; mi smo strah pozabili že zdavnaj, nam je čisto vseeno, glede tega, kaj bo kdo kako vzel denar…, to sploh ni pomembno (op. v smislu vodenja posla). Te ljudi je potrebno zamenjat. Prav gotovo je še zadosti intelektualnega, pametnega potenciala v slovenskem narodu, ki bo znal to prevzet in voditi ta dvomiljonski narod, v neko firmo, ki se jo da potem popeljati v boljšo prihodnost. In pri tem ne uničit vse podjetja, vsega, kar je bilo. (sogovornik M.N., 65 let)

Mlajše ter njihovo prihodnost je izpostavil tudi sogovornik ter vojni veteran D.H.:

Najbolj žalostno pri vsem tem je to, da ta isti predsednik vlade, ki je bil takrat (mi smo sami časniki tukaj) je bil takrat naš minister za vojsko, za obrambo. Mi smo ga res spoštovali, ker je naredil enkratno zadevo, da smo v desetih dnevih lahko končali vojno, tudi njegova zasluga je bila to. Danes pa pozablja in na veterane in na našo mladino. Mi ne rabimo nič ali pa večina nas ne rabi nič, smo že v pokoju. Saj če bo ta minimalna penzija, meni bo to dovolj. Ampak naši otroci, naši vnuki, mladi, pa potrebujete drugačne pogoje. (sogovornik D.H., 66 let)

Spregovorili smo še o tem, ali so spremembe lahko hitre, ali je to prej daljši proces? Tudi ti sogovorniki so se strinjali, da bo šlo ali da bi bilo najbolje, da se le stvari ne odvijejo prehitro. Sogovornica K.L. je izpostavilo nevarnost prelivanja krvi:  

Mislim, da je to daljši proces. Vsaka stvar, ki se zgodi na hitro je navadno krvava pri takih velikih spremembah in tega si ne želim ne svojim otrokom ne svojim vnukom. (sogovornica K.L., 58 let)

Sogovornik M.N. je tudi nekako proces postavil v daljši časovni okvir, pri tem pa izpostavil, da se vendale vseeno veliko da narediti v kakšnem letu:

Nekatere stvari se da hitro urediti. Določene stvari pa zahtevajo proces. Kar tako čez noč je nekatere stvari teško urediti. Vendar v kakšnem letu se lahko pa ogromno naredi. Mi smo takrat praktično v enem letu prišli so samostojnosti. Od vzema orožja pa do junija  leta 91., eno leto in en mesec je trajalo vse skupaj, da se je organiziralo, tako delo, kot tudi to, da je na koncu takšna množica ljudi vključila v to.  (sogovornik M.N., 65 let)