torek, 26. februar 2013

AngartFilm

AngartFilm


V četrtek, 28.2.2013 ob 20:00 h, bomo na dogodku AgartFilm v Infoshopu na Metelkovi govorili o antagonističnem odnosu slišečega in ne-slišečega, družbenem razumevanju slišečih (posameznic in posameznikov) in gluhih, ter možnostih vključevanja slednjih v prakse, ki so po splošnem prepričanju rezervirane le za tiste, ki slišijo.
Po mnenju Blaža Bertoncelja gluhi predstavljajo »skupino ljudi, za katere na podlagi dejstva, da ne slišijo glasbe, velja splošno mnenje, da ne morejo plesati. Vendar pa gluhi zaznavajo glasbo kot vibracijo in jo lahko uporabljajo za izvedbo plesnega giba. Hkrati se zavedajo, da je njihovo dojemanje glasbe drugačno, ker te ne slišijo, zato si večinoma ne upajo vključiti v plesne dejavnosti, kjer bi bili v stiku s slišečimi in tako izpostavljeni. Tako v najboljšem primeru organizirajo zabave v zaprtem krogu, kjer lahko prosto plešejo, najpogosteje pa plesa sploh ne vključijo med svoje dejavnosti. Strah gluhih pred plesom, sploh družabnimi plesi v paru, ki imajo strikten ritem, je delno povezan s prepričanjem, da ne morejo pravilno slediti ritmu. Argentinski tango je ples v paru, ki za razliko od drugih družabnih plesov nima standardiziranega ritma. Bistvena je komunikacija v paru in kreativna uporaba glasbe«.
Blaž Bertoncelj, plesni pedagog in učitelj argentinskega tanga bo, izhajajoč iz svoje delovne prakse in raziskave v okviru diplomske naloge 'Pilotska raziskava plesno gibalnih in socialnih vidikov aplikacije', govoril o novih in do sedaj večinoma neobravnavanih možnostih druženja gluhih in vključevanje le-teh v rekreativne prakse, ki so, še vedno, le skopo obravnavane ali pa so bile, na podlagi stereotipnega razmišljanja popolnoma zavržene, saj imajo po njegovem mnenju »gluhi sicer bistveno manj možnosti socializacije kot slišeči, za kar lahko najdemo vzrok v predsodkih slišečih na eni strani in v večinoma nizkem samozaupanju gluhih na drugi. To vodi populacijo gluhih v izolacijo in omejevanje na določene aktivnosti 'primerne' (samo) za gluhe«.
Priznana gluha bobnarka Evelyn Glennie, ki je v svoji karieri sodelovala s pevko Björk (album Telegram) in številnimi drugimi glasbenimi izvajalci, kot so npr. Steve Hackett, Bela Fleck, Bobby McFerrin, Fred Frith in The King's Singers je mnenja, da je gluhost nerazumljena s strani širše javnosti. V svoji knjigi z naslovom Hearing Essay, ki jo je izdala leta 1993, med drugim pravi:
»Obstaja splošno napačno prepričanje, da gluhi živimo v svetu tišine. Za razumevanje narave gluhosti, moramo najprej razumeti naravo sluha. Sluh je v osnovi specializirana oblika dotika. Zvok je preprosto samo vibrirajoč zrak, ki pride skozi uho in se prevede v električni signal, ki ga potem obdelajo možgani. Vendar ne samo sluh, tudi dotik povzroči enako … Iz nekega razloga delamo razliko med slišanjem zvoka in občutenjem vibracije, v realnosti sta eno in isto... Gluhost ne pomeni, da ne slišiš, pomeni le, da je nekaj narobe s tvojimi ušesi … »
O antagonističnem odnosu slišečega in ne-slišečega, družbenem razumevanju slišečih (posameznic in posameznikov) in gluhih ter problematiki socialne izoliranosti/izključenosti, bo iz emske perspektive govorila učiteljica za gluhe in naglušne, Petra Rezar.
V vizualni obliki bomo predstavili tudi projekt 'Heartbeat Hears the Beat', ki ga vodi psihologinja in plesalka Ajda Pfifer, ki se pa, poleg omenjenega, v svojem doktorskem študiju ukvarja z jezikovnim razvojem gluhih otrok.
Kratek opis projekta 'Heartbeat Hears the Beat' :
V projektu se izvajalci osredotočajo na kulturno aktivacijo gluhih, ranljive skupine v družbi in jim na stežaj odpirajo vrata enakih možnosti. Zanje pripravljene plesne delavnice so tudi nadgradili v celovečerni plesni predstavi.
Vljudno vabljene in vabljeni, da se udeležite četrtkovega dogodka AngartFilm in se tudi sami vključite v diskusijo!

nedelja, 17. februar 2013

2. Vseslovenska vstaja zombijev

Med drugo vseslovensko vstajo so ulice in trge mesta Ljubljane zasedli zombiji in zamaskirani politikanti. Boj med njimi se je končal s samosežigom zamaskirancev na trgu republike.

Dokumentarec posnet v observacijskem realističnem slogu:


ponedeljek, 11. februar 2013

AngartFilm

AngartFilm

V četrtek, 14.2.2013 ob 20:00 h, bomo na dogodku AgartFilm v Infoshopu na Metelkovi dali v ospredje zgodbe ljudi, ki so bili odstranjeni iz svojega okolja in izolirani ter postavljeni v pozicijo nezaželenega Drugega. Zaradi bolezni, starosti, duševne stiske, različnosti od drugih, telesne ali duševne oviranosti, so se številni znašli v psihiatričnih bolnišnicah, splošnih in posebnih zavodih, zavodih za usposabljanje in drugih institucionalnih oblikah omejevanja, izključevanja ter zapiranja: ostali so brez svoje identitete, izgubili so državljanske pravice, onemogočeno jim je bilo delovanje in izražanje lastnega mnenja, izpostavljeni so bili psihičnim in fizičnim zlorabam, prisilni izolaciji, itd. Sistemi nadzorovanja in kaznovanja so jim prilepili oznako »nori« ali »kaznovani«, ker niso ali ne delujejo v skladu s postavljenimi družbenimi pravili ali normami.
Namenili smo se pokazati, da pojem totalnosti (institucije) oz. institucija sama pripada, v metaforičnem pomenu, označevalcu 38. vzporednika.
Kaže se kot realna in/ali navidezna meja med stoječimi družbenimi strukturami in realnim življenjem posameznic in posameznikov, ideologijo institucionaliziranih načinov zdravljenja na eni strani in procesom dezinstitucionalizacije na drugi, moči bivanja v polju odločanja in vladanja naproti stanju popolne izključenosti in pohlevnosti.
Vid Sagadin, pesnik in anarhist, bo na podlagi svojih izkušenj govoril, tudi v pesniškem jeziku, o soočanju s psihiatričnimi institucijami, prevzemanju/otepanju nezaželene vloge problematičnega Drugega in izbojevanju po ohranjanju lastne integritete.
Danes poznamo različne načine in prakse, kako ljudem pomagati, brez zapiranja in nasilnih izolacij. Obenem pa se soočamo tudi z neustreznostjo in neučinkovitostjo obstoječih in še vedno delujočih se totalnih ustanov. S to problematiko se, in se še vedno, spoprijema smoorganizirana skupina Izhod.
Znotraj današnjega državnega prostora, vpetega v globalne in transnacionalne kapitalske tokove, se upori razširjajo v gibanja, ki nasprotujejo delujočemu, v globalnem smislu, etabliranemu politično-ekonomskemu sistemu, ki z načrtno deregulacijo trga stremi po vse večji liberalizaciji vseh ravni človeškega življenja. Slednja, med drugim, izrazito posega v pridobljene vrednote socialne države tako, da jo vedno bolj siromaši, dejansko ruši, nam vsem znan pojem socialne varnosti. Neoliberalne politike, katerim sledijo tudi trenutni vodilni politični predstavniki RS, so porušile vez med državo in ljudmi, katero pa so, po mnenju Monike Bohinec, predstavljale prav socialne delavke:

»Če smo včasih bile socialne delavke most med državo in ljudmi, ki so potrebovali našo pomoč, smo sedaj postale vstajnice, odločno na svoji strani, strani ljudstva. Zato nas v poštnih nabiralnikih čakajo kazni, ki nam jih vztrajno pripisujejo modre lutke v rokah državnih oblasti. V vstaji smo se pojavile (Vstajniške socialne delavke), a smo bile ustvarjene že prej, v vstaji bomo ostale. Vstopamo, a le tja kjer smo nepovabljene, izstopamo kjer bi radi še. Sistem 'socialnega varstva' nas sili v to, da postajamo nadzornice, podaljšek represije države in nas odriva od ljudi in od temeljev socialnega dela. Temu odločno nasprotujemo, saj smo solidarne in se ljudem pridružujemo v skupnem boju.«

Monika Bohinec bo govorila o institucionalizaciji in birokratizaciji socialnega dela ter njegovi družbeni vlogi v povezavi z zdajšnjo politično-ekonomsko situacijo ter na podlagi izkušenj iz terena problematizirala vse večjo kriminalizacijo revščine.

Ogledali si bomo tudi dokumentarec Walkout, ki sta ga posnela Nejc Birsa in Staš Štrukelj, oba tudi člana skupine Izhod. Film prikazuje zgodbe ljudi skozi objektiv kamere in problematizira delovanje totalnih ustanov, ki so po mnenju režiserjev, zločini miru. Odličen vizualni izdelek odpira gledalcu številna vprašanja o vlogi psihologije, psihiatrije, odnosu do mentalnega zdravja, obsegu institucionalne represije, rabe oziroma izrabe medikamentov, načinih zdravljenja, odnosa družbe do posameznic in posameznikov, ki se srečujejo s temi državnimi institucijami, itd. Več po ogledu filma in pogovorom s režiserjema.

Dogodek bo moderiral Aljoša Dujmić.

Vljudno vabljene in vabljeni!

četrtek, 07. februar 2013

PROTEST V LJUBLJANI 21.12.2012; t.i. PRVA VSESLOVENSKA LJUDSKA VSTAJA



O spremembah, v/in izven okvira protestov, sem se v obliki polstrukturiranih intervjujih pogovarjala s petimi sogovorniki, kateri so v nadaljevanju predstavljeni pod izmišljenimi inicialkami. Sogovorniki so večinoma govorili v prid zamenjavi vladajoče elite, prisotno pa je bilo tudi mnenje, da ni alternative. Pri čemer je zanimivo, da je slednje mnenje bilo bolj prisotno pri mlajših sogovornikih. Večinoma so se vsi izrazili, da bo pot do sprememb, glede katerih so dajali vtis, da so nujne, daljši proces. 

Vprašala sem jih zakaj so se udeležili protesta in kaj želijo, da se spremeni? Poleg agende ali različnih agend protesta me je zanimalo globlje ozadje. Večinoma so vsi opredelili svojo situacijo v prepletenosti s krizo današnjega časa. Edino sogovornik M.G., inžinir računalništva, je izpostavil, da ima dobro službo. V zvezi s čimer je povzel, da ne prosi za denar temveč, da moralno podpira ljudi v težji situaciji. Tudi politiko je problematiziral predvsem preko moralne komponente:

Ker se mi zdi, da je to sedaj samo prva faza. More bit prva faza, ker če bo ostal samo pri tem, potem nismo nič naredil. Glavni problem je pomoje v tem, da je porušeno zaupanje med ljudstvom in med voditelji in da tudi če voditelji sprejmejo ukrepe, ki so sicer upravičeni, ljudstvo tem voditeljem ne verjame. In dokler imamo mi na oblasti ljudi, ki so kompromitirani in tisti ki so v opoziciji so kompromitirani, toliko časa ne bo noben ukrep, ki je sicer upravičen, sprejet s strani ljudstva. Tako da, karkoli se bo že zgodilo s temi demonstracijami, jaz upam, da bo to odprlo možnost za ljudi, ki niso kompromitirani, da bodo prišli na oblast, ker šele potem lahko začnemo resnično sprejemat ukrepe, ki jim bo ljudstvo verjelo in bo pripravljeno slediti. (sogovornik M.G., 38 let)

Student S.Š. je najprej izpostavil, da ideje o tem kakšne naj bi bile spremembe sploh še niso natančno zasnovane. Nakar sem ga povprašala, kaj bi si sam želel za spremembe:

Zdej mogoče čist specifično in konkretno mogoče ne bi znal povedat, ampak pač bi bile recimo, v konktekstu, kako je skonstruirana država in kakšno pot ima ta kao demokratična država. Tu bi se stvari mogle mal spremenit. Pa to, da bi se čimbolj poskušalo obdržat socialno državo, ne pa jo bolj ali manj poskušajo razstavit. Pa recimo tudi sistem volitev in participacije pri volitvah, tudi tu bi mogl kaj spremenit, v okviru protestov, se v bistvu nobena ideja še ni konkretizirana, razen vzklikanja, pa ko imajo te slovanske zastave. (sogovornik S.Š., 22 let)

Moralne spremembe in pretresavanje demokracije v praksi torej. Potemtakem je bilo na mestu vprašanje, ali je eno ali drugo mogoče doseči s sedanjo vlado, ali bi bilo to mogoče le z zamenjavo vladajoče elite. Nakar je sogovornik S.Š. odgovoril, da v bistvu nimamo alternative, medtem ko je bil sogovornik M.G. malo bolj skrivnosten:

Ja, če bi se jih vrgel dol, saj ni alternative, ki bi jih kar zamenjala. Tko nekaj v podobni obliki, ampak je treba sistematično počasi spreminjat zadevo, ne. Ampak je fajn, da se malo eskalira trenutna situacija s temi protesti, zato da se pač dojame, da je nekaj narobe ter da se formirajo nove ideje. (sogovornik S.Š., 22 let)

Jaz mislim, da se marsikaj dogaja v ozadju, kar se pač ne vidi tu na demonstacijah. In prav je, da se dogaja. (sogovornik M.G., 38 let)

V nadaljevanju sem govorila še z učiteljico gospo K.L. ter dvema vojnima veteranoma, gospodoma M.N. in D.H. Sogovorniki so precej bolj doživeto negativno opredelili sedanjo vlado, izrekli nujo po zamenjavi vladajoče elite. Sogovornica K.L je vlado opredelila, kot sovražno do svojega naroda: 

Ja, mislim, da je ta vlada sovražna do naroda in mislim, da ne dela za dobrobit naroda. Uničuje našo kulturo, znanost in šolstvo ter da želi iz te države naredit državo mezdnih delavcev, neukih mezdnih delavcev. Takšnim, je potem seveda lahko vladati. In pravzaprav, če lahko dodam, si drugače ne znam razlagat, tega da je Pahor, ki se meni zdi en samozačaran nastopač, dobil tako veliko število glasov. (sogovornica K.L, 58 let)

Sogovornik M.N., vojni veteran je dogajanje osvetlil tudi v kontekstu osamosvojitvene vojne:

1990. in 91. leta smo si pač želeli in mislili, da bomo uresničili, da bomo imeli, kako bi rekel, normalna človeška življenja. To, kar se je zgodilo, prav gotovo ni tisto za kar smo se borili oziroma zakaj smo sploh počeli tiste stvari, ki smo jih počeli. Praktično se je, v tem času vse tisto za kar smo se borili, poteptalo. Nazadnje še iz vseh teh afer, vsakdanjih, nič ni nastalo.  Mi smo takrat res, govorim zase, bili pripravljeni dati življenje za Slovenijo. Pa ne za takšen ideal, kot je Švica al pa kaj takega, ampak čist samo zato, da bomo lahko živeli normalno življenje in da bodo tudi naši otroci lahko tako živeli. Žalostno je to danes, da ti otroci nimajo, kljub visokim izobrazbam, nimajo ne služb in ne neke sociale po drugi strani. Medtem, ko nekdo drug, ki je mogoče v času osamosvojitvene vojne bil čisto nekje drugje, ima lahko zares ogromno. To, je tisto kar nas najbolj…, to je vzrok, da smo se danes zbrali. Rekli smo, dovolj nam je tega, da smo se za nekaj drugega borili. Borili smo se za ideal svobodnega človeka, v besedi in tisku in gibanju in ne za nadzor policije in strašenje. Nas ni strah, mi smo svoj strah pozabili že zdavnaj, zdavnaj. Sedaj smo že dedki in tako dalje, to je res en grenak priokus, ki ti ostane, ko greš zvečer spat ali pa ko prebereš takšne stvari, ko se vidi da se ne da s pravom neke stvari dosečt. In to s pravom za katerega smo se takrat tudi borili. Če nekdo lahko zastavi svoje življenje, se pravi največ kar ima, zato da bo nekomu drugemu dobro in boljše pa potem nič ni iz tega, potem mislim, da je bolje, da bodo naši potomci še enkrat stopili na to pot. Žalostno. (sogovornik M.N., 65 let)

Na vprašanje ali bi bilo potrebno zamenjati vso politično granituro, nadalje odgovarja sogovornik M.N.:

Pomoje bi bilo potrebno zamenjati vse tiste politike, ki so skorumpirani, kot jih je večina danes. Kako bi rekel, v marmeladi so do komolcev, ljudstvo pa nima nič od tega. Pomoje bi jih bilo potrebno zamenjat. Prav gotovo so med slabimi politiki tudi dobri. Ampak to kar se dogaja, da se grozi, denimo politiki ali pa minister, da grozi narodu, to je nekaj absurdnega. Še otroci se ne bodo bali, če jih bodo strašili s parkeljnji. Ampak, da nas straši; mi smo strah pozabili že zdavnaj, nam je čisto vseeno, glede tega, kaj bo kdo kako vzel denar…, to sploh ni pomembno (op. v smislu vodenja posla). Te ljudi je potrebno zamenjat. Prav gotovo je še zadosti intelektualnega, pametnega potenciala v slovenskem narodu, ki bo znal to prevzet in voditi ta dvomiljonski narod, v neko firmo, ki se jo da potem popeljati v boljšo prihodnost. In pri tem ne uničit vse podjetja, vsega, kar je bilo. (sogovornik M.N., 65 let)

Mlajše ter njihovo prihodnost je izpostavil tudi sogovornik ter vojni veteran D.H.:

Najbolj žalostno pri vsem tem je to, da ta isti predsednik vlade, ki je bil takrat (mi smo sami časniki tukaj) je bil takrat naš minister za vojsko, za obrambo. Mi smo ga res spoštovali, ker je naredil enkratno zadevo, da smo v desetih dnevih lahko končali vojno, tudi njegova zasluga je bila to. Danes pa pozablja in na veterane in na našo mladino. Mi ne rabimo nič ali pa večina nas ne rabi nič, smo že v pokoju. Saj če bo ta minimalna penzija, meni bo to dovolj. Ampak naši otroci, naši vnuki, mladi, pa potrebujete drugačne pogoje. (sogovornik D.H., 66 let)

Spregovorili smo še o tem, ali so spremembe lahko hitre, ali je to prej daljši proces? Tudi ti sogovorniki so se strinjali, da bo šlo ali da bi bilo najbolje, da se le stvari ne odvijejo prehitro. Sogovornica K.L. je izpostavilo nevarnost prelivanja krvi:  

Mislim, da je to daljši proces. Vsaka stvar, ki se zgodi na hitro je navadno krvava pri takih velikih spremembah in tega si ne želim ne svojim otrokom ne svojim vnukom. (sogovornica K.L., 58 let)

Sogovornik M.N. je tudi nekako proces postavil v daljši časovni okvir, pri tem pa izpostavil, da se vendale vseeno veliko da narediti v kakšnem letu:

Nekatere stvari se da hitro urediti. Določene stvari pa zahtevajo proces. Kar tako čez noč je nekatere stvari teško urediti. Vendar v kakšnem letu se lahko pa ogromno naredi. Mi smo takrat praktično v enem letu prišli so samostojnosti. Od vzema orožja pa do junija  leta 91., eno leto in en mesec je trajalo vse skupaj, da se je organiziralo, tako delo, kot tudi to, da je na koncu takšna množica ljudi vključila v to.  (sogovornik M.N., 65 let)