torek, 28. februar 2012

PROBLEM DEHUMANIZACIJE NA ODDELKU

PROBLEM DEHUMANIZACIJE NA ODDELKU
Pismo podpore

Glede na to, da so nas, študente in  profesorje, takoj ob začetku drugega semestra presenetile digitalne ključavnice na vratih našega oddelka, smo se študentje,  po oddelčnem plenumu, ki je bil v sredo 22. 2. 2012, odločili, da vam, kot predstojniku oddelka,  pošljemo pismo, v katerem izražamo popolno nestrinjanje z ''varovalnimi ukrepi'', ki jih ponovno izvaja oz. stopnjuje vodstvo Filozofske fakultete. Pri tem podpiramo vsa vaša individualna in kolektivna prizadevanja, s katerimi ste se, zaposleni na oddelku, zoperstavili uvedbi elektronskih kartic oz. digitalnih ključavnic.
V nadaljevanju bomo temeljito argumentirali, zakaj smo mnenja, da se znotraj našega oddelka stopnjujejo nazadnjaške oblike panoptikonskega nadzora, ki, kot  politično ideološke strategije in slaboumni konstrukti pozicij moči, ustvarjajo in poustvarjajo vedno nove oblike dehumanizacije telesa in uma, omejujejo prostor suverenega oz. neodvisnega intelektualnega prostora in ogrožajo življenja študentov in profesorjev. Zaprti prostori omejujejo interaktivna delovanja subjektov, medtem ko so le odprti prostori sfere svobodnega delovanja in povezovanja. Med drugim želimo poudariti, da ne bomo nasedali, za nas nesprejemljivim izjavam fakultetnega vodstva,  ko oz. če bo želelo kot varovalni ukrep ''opravičiti'' postavitev digitalnih ključavnic.
Dobro vemo, da je naš oddelek  pred leti, iz svojega lastnega proračuna, investiral 3500 eurov za to, da je zaposlenim izdelal enoten ključ, ki naj bi odpiral vsa vrata oddelčnih prostorov. Na novo nameščene digitalne ključavnice so po našem mnenju sporne:
-          prvič,  pravno kršijo pravico do lastnine, ki je bila tako odtujena našemu oddelku s tem, da se je sedaj poenoten ključ nadomestil z digitalnim odpiranjem vrat,
-          drugič, kot smo obveščeni, je dekan Filozofske fakultete navajal različne podatke o zneskih oz. višini investicije namenjene postavitvi digitalnih ključavnic. Od začetnih 80.000 eurov, kot jih je dekan prikazal na začetku, so se, zaradi zunanjih odzivov nestrinjanja, stroški spustili na domnevnih 60.000 eurov. Če upoštevamo še pogodbene stroške servisiranja, lahko predvidevamo, da je investicija zlahka dosegla oz. presegla znesek 100.000 eurov. Študentje smo zgroženi nad tem, da vodstvo fakultete daje prednost digitalnim sredstvom ''varovanja'' pred materialnimi sredstvi, ki so nujno potrebni za študijske namene. Znotraj našega oddelka tako primanjkuje strokovne študijske literature, dostopnost do brezplačne internetne literature ostaja neurejena, računalniška oprema je, glede na število študentov  nezadostna ter se kvari, ker je stara in tako otežuje naše študijsko delo. To opazujemo še posebej študentje, ki se ukvarjamo z vizualno antropologijo. Pomanjkljivost računalniške in druge tehnične opreme otežuje naše delo, ki se, na primer, kaže pri realizaciji etnografskih filmov in s tem otežuje razvoj vizualne antropologije. Poleg tega se študentje sprašujemo, zakaj vodstvo fakultete daje prednost ''varovalnim ukrepom'' pred, na primer, neurejenim dostopom za invalidne osebe v prostore oddelka?  Za nas pa je najbolj sporno to, da bi se lahko, prvič, sredstva namenjena digitalnim ključavnicam porabila za štipendije tistih študentov, ki so, zaradi novega diskriminatornega  zakona o štipendiranju, sedaj de facto obravnavani kot tuji študentje in je njihov študij, zaradi materialne ogroženosti, postavljen pod vprašaj. In drugič,  smiselno bi bilo, da bi se omenjena sredstva porabila za zmanjšanje oz. ukinitev šolnin za doktorski študij  – jasno je namreč, da se z  uvajanjem šolnin udejanjajo strateški mehanizmi selekcije, ki služijo izključevanju in ustvarjanju novih hegemonij,
-          tretjič, smo mnenja, da manipulativni ''varovalni ukrepi'' (digitalne ključavnice)  dejansko ogrožajo varnost in življenja študentov. Študentje zato želimo vedeti,  kako se bodo zavarovala življenja študentov in zaposlenih v primeru potresa ali požara, ko bi elektronski sistem odpovedal in se vrata ne bi odprla zaradi okvare digitalnega sistema? Jasno je, da v tem primeru študentje in zaposleni nimamo nobene možnosti uporabe zasilnega izhoda, ker so -  kar je strašljivo - na oknih postavljene železne rešetke,
-          četrtič,  dehumanizacija telesa in uma, ki ga sedaj stopnjujejo še digitalne ključavnice, ustvarja nadzorovani fordistični tekoči trak v produkciji znanja znotraj ''varovanega'' študijskega prostora in robotizira študijski proces.
-          petič, ta novost ne upošteva t.i. človeškega faktorja: npr., v primeru zamujanja zaradi gneče na cesti – ker se vrata predavalnice zaklepajo - je dostop do predavanj študentu/študentki otežkočen. obenem pa prekinja pedagoški proces,
-          šestič, avtonomni oddelčni prostor, habitat, se degradira, ker se:
a)      z zapiranjem (ali bolje rečeno zaklepanjem) omejujejo interaktivna delovanja  subjektov,  medtem ko so le odprti prostori sfere svobodnega delovanja in povezovanja,
b)      izniči svobodna izbira (v našem primeru digitalne ključavnice da ali ne),  suverenost in neodvisnost intelektualnega prostora,
c)       znanje zapira pred javnostjo (simbolni pomen, ki ga prinašajo digitalne ključavnice, je očiten: vsa univerzitetna predavanja, ki naj bi bila javnega značaja oz. odprtega tipa so podvržena procesu, o katerem je Max Weber govoril kot o kategoriji izključevalnega zapiranja.
  
Študentje želimo opozoriti tudi na to, da so nove oblike nadzorovanja v vsakdanjem življenju zelo nevarne,  ker se pod krinko ''varovanja'', ki jo v družbenem življenju izpostavljajo nosilci pozicij moči v povezavi s represivnimi organi, skrivajo ekonomsko-politični interesi prav nosilcev pozicij moči, kateri dejansko vsakodnevno multiplicirajo oz. poustvarjajo nove oblike strahu oz. imaginarnih oblik nevarnosti, da ohranjajo svoje, v gramscijevem pomenu hegemonične pozicije in z nameni po ohranjanju legitimnosti svojih lastnih ideologij opravičujejo svoje strategije nadzorovanja in kaznovanja.
Študentje si ne bomo nadeli karakternega kožuha prestrašene ovce zato, da se bo še naprej šopiril in bohotil manjvrednostni napoleonski kompleks fakultetnega vodstva,  ki samo in samo sebi dokazuje veljavo v obliki nadzorovanja, vladanja in lažnega pastirskega varovanja, saj, kot na prvi pogled deluje, postajajo oddelčni notranji in zunanji prostori, z vsemi represivnimi oblikami nadzora, ki se sedaj izvajajo oz. delujejo na Zavetiški 5, nevarna postklasična kaznilnica. Nameščene so: zunanja železna ograja, rešetke na oknih, video kamere in sedanja - ''nova izboljšava'' – digitalne ključavnice. Pa ne pozabimo še na varnostnike.
Naj še enkrat poudarimo, da izražamo solidarnost z vašimi prizadevanji za odpravo elektronskih ključavnic in upamo, da se bodo čim prej zamenjale s starimi.

Angažirani študentje


Alican

ponedeljek, 20. februar 2012

Z POLOŽAJ TUAREGOV V LIBIJI


POLOŽAJ TUAREGOV V LIBIJI – INFORMACIJE IZ PRVE ROKE

PREDAVANJE MIRE DELAVEC


Sreda, 22.2. ob 18.30, v P3, (Zavetiška 5),  Mira Delavec je po poklicu učiteljica, toda na potovanjih v Alžirijo, Libijo in Niger so ji njeni tuareški prijatelji dodelili vlogo ambasadorke Tuaregov in njihove kulture in postala je samostojna humanitarna delavka, kot sama pravi, ali drugače rečeno, aktivistka na področju izboljšanja življenskih razmer soljudi v Sahari. V sredo nam bo predstavila svoje izkušnje, ki so iz turizma takoj prešle v aktivizem.  V tem trenutku je njeno delovanje usmerjeno predvsem v obiske  v Libiji in mreženja v Evropi, ki bi omogočila, da v širši javnosti postanje znano, kaj se dogaja s Tuaregi v Libiji po padcu Ghadafija in da bi bila mogoče širša ukrepanja.
Toplo vabljeni
Sarah

nedelja, 19. februar 2012

Kje je meja?

Spoštovani,

Vabimo vas na javni posvet o sodobnih politikah meja in njihovemu vplivu na življenje migrantov z naslovom 

Kje je meja?,

ki bo potekal 29. februarja 2012 ob 17. uri v Gledališki dvorani Vetrinjskega dvorca,
Vetrinjska ul. 30 v Mariboru.


Na posvetu bomo z različnimi strokovnjaki osvetlili naravo sodobnih migracij, ki se preko evropskih politik dotikajo tako oseb z mednarodno zaščito in ostalih migrantov, kot državljanov, nevladnih organizacij in drugih vladnih institucij. Spregovorili bomo o družbenih, simbolnih in političnih mejah ter o seznanjenosti javnosti z aktualnimi migracijskimi politikami in njihovimi posledicami. Posvet bo zaokrožil premislek o izvedbi pilotnega projekta EUREMA (Intra-EU Relocation of Refugees from Malta), v okviru katerega je Ministrstvo za pravosodje in notranje zadeve iz Malte v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve RS preselilo osem oseb z mednarodno zaščito v Integracijsko hišo v Mariboru.

Na posvetu bodo spregovorili:

Nina Gregori, generalna direktorica Direktorata za migracije in integracijo (MNZ)
Igor Bratuša, koordinator Sektorja za integracijo in svetovalec za begunce v Integracijski hiši Maribor (MNZ)
Danica Jevšovar, višja svetovalka I. na Oddelku za javni red in tujce (UE Maribor)
Urška Breznik, strokovna sodelavka pri MISC Infopeka
Lana Zdravkovič, raziskovalka (Mirovni inštitut)
Miha Nabergoj, pravniški svetovalec  (PIC)
Renata Petek, vodja urada za delo (ZRSZ Maribor)
Franci Zlatar, vodja centra za psihosocialno pomoč beguncem (Slovenska filantropija)
Danijela Tamše, aktivistka
Tina Rajšter, raziskovalka (Urbane brazde)

Posvet bo povezoval Tomaž Gregorc (Urbane brazde).

Posvet bo trajal približno eno uro. Po posvetu bo odprta razprava.

Posvet se izvaja v okviru projekta Digitalno nomadstvo (producent KUD Anarhiv), ki je del programa Urbane brazde, Maribor 2012Evropska prestolnica kulture.

 


                          
                    

torek, 14. februar 2012

Angažirana antropologija kot spreminjanje statusa quo

V pričujočem besedilu želim predstaviti glavne poudarke in različne pomene pojma

angažirane antropologije v sodobnem svetu. Poskušal bom analizirati stanje današnje

angažiranosti v antropologiji, njen možen doprinos k opozarjanju na družbene neenakosti in

podobno ter spreminjanju družbene resničnosti, končno pa bom skušal podati svoje mnenje o

predstavljeni tematiki.

Naj za začetek pojasnim svoj pristop k razumevanju besedil in izrazoslovja. Za angažirano

antropologijo se uporablja veliko različnih izrazov, ki sicer vsak s svojim poudarkom

pomenijo približno isto. Prevladujoč izraz je engaged anthropology, ki sem ga prosto prevajal

kot angažirano antropologijo, čeprav mislim, da prevod ne pokrije vsega pomena izraza

engaged. Z omenjenim prevodom sem poskušal najti najboljši ekvivalent angleškega izraza.

Različna pojmovanja angažirane antropologije bi rad predstavil od najširših opredelitev do

najnatančnejših. Wright omeni tri osnovne naloge vsake emancipatorične socialne znanosti,

med katere lahko sodi tudi angažirana antropologija. To so podajanje sistematičnih diagnoz

in kritik sveta, kot obstaja, predvidevanje možnih alternativ in razumevanje ovir, možnosti in

dilem te transformacije. V različnih časih in prostorih je lahko razmerje med temi nalogami

različno, vse pa so obvezne za obširno emancipatorično teorijo (Wright po Chari in Donner

2010: 82).

Angažirano antropologijo Guille-Escuret razume kot vez med fundamentalno in aplikativno

antropologijo, tj. kot tretjo antropološko dimenzijo (Baskar 1999: 51). Aplikativna veja

uporabnost vede reducira na uporabnost v okvirju dane situacije, pri tem pa se sooča z

nalogami, kot so mobiliziranje javnega mnenja, pozicija ljudi nasproti vladnih odločitev

in politik, kar pa bi lahko natančneje označili za naloge angažirane antropologije (Baskar

1999: 51). Ta je lahko razumljena kot del sodobne antropologije, ki odprto vključuje etične

in politične perspektive ter postavlja humanizem na najpomembnejše mesto (McConnell

Heyman 2005: 13). Tako lahko beremo, da

/E/tični-politični humanizem, še posebej iz antropološke 
perspektive, kaže na predanost do vseh ljudi na vseh krajih in časih, ki je mogoče izražen med in ne le v 
specifičnih družbah in kulturah. Zaveza [commitment] je torej tako intelektualna kot tudi moralna. (McConnell 
Heyman 2005: 14)


Setha M. Low definira angažirano antropologijo kot tiste aktivnosti, ki zrastejo iz občutka

zavezanosti do ljudi, s katerimi antropolog ali antropologinja dela (naj bodo to tako

posamezniki in posameznice kot tudi cele skupnosti). Na vrednotah temelječ odnos naj

torej gradi v spoštovanje in dostojanstvo, ki sta predpogoj za prednostni efekt angažirane

antropologije, promocijo socialne pravičnosti (Low in Merry po Low 2011: 390).

Angažirani antropologiji je po avtorici D. Soyini Madison blizu tudi poimenovanje kritične

etnografije, ki se začne z etično odgovornostjo. Ta temelji na občutku dolžnosti in zavezanosti

raziskovalca ali raziskovalke, da doprinese k spremembi stanja, ki ni tako, kot bi lahko bilo, v

stanje večje svobode in pravičnosti. S tem se ruši stanje statusa quo z osvetljevanjem globlje

ležečih in nejasnih posegov vzvodov moči in kontrole (Madison po Chari in Donner 2010: 76).

Angažirana antropologija se po mnenju nekaterih loči na šest področij, odvisno od oblike

angažiranosti. To so 1) delitev in podpora, 2) poučevanje in javno izobraževanje, 3) socialna

kritika, 4) sodelovanje, 5) zagovarjanje in 6) aktivizem (Low in Merry 2010: 203).

Poti do angažiranja antropologije je veliko. Lahko se jo postavi v center bodisi procesa

javnega ustvarjanja politik bodisi medijev, lahko se jo povezuje z akademskim delom, ki se

razširi na širše zanimanje za socialno problematiko. Nekateri so zelo aktivistično naravnani,

ko se zaposlijo s pričanjem o nasilju in socialnih spremembah, spet drugi širijo svoje znanje

med člane določene skupnosti. Zadnji dve možnosti sta še povezovanje antropoloških teorij

in praks za podajanje rešitev, nekateri pa poskušajo ponuditi empirične prijeme za socialno

ocene in etičnih praks (Low in Merry 2010: 204).

Da ne ostanemo le pri omenjenih načinih, je smiselno na kratko predstaviti Eriksenovo

razmišljanje, ko razglablja o načinih pisanja antropoloških besedil in s tem povezano

približanje angažiranosti. Avtor loči več slogov angažiranosti (styles of engagement), ki se

kažejo v pisanju antropoloških besedil, kot so defamiliarizacija (pokaže na drugačnost sveta,

kot se zdi na prvi pogled), kulturna samokritičnost (cultural autocritique), zastavljanje ugank

v besedilu, predstavitev poti določene osebe, piščeve intervencije (s političnimi in moralnimi

sodbami), esej in biografija (Eriksen 2006: 9-21).

Obstaja več konceptualnih pristopov približevanja angažiranosti. Mnogi (med drugim

Sanford in Angel-Ajani ter Speed in Hale) trdijo, da se kritično angažiranje lahko najbolje

doseže z aktivističnim raziskovanjem in zagovorništvom, kot pa z akademsko pozicionirano

kritiko kulture (Low in Merry 2010: 207). Zgoraj omenjeni Hale vidi dva možna pristopa k

angažirani antropologiji, to sta kritika kulture in aktivistično raziskovanje. V nadaljevanju

bomo na kratko razložili, zakaj preferira slednje. Kritika kulture (cultural critique) je

inherentno povezana s politično držo, pri njej pa je najpomembneje, da pomaga bralcu

pri mišljenju skozi politične opcije in strategije politično podrejenih akterjev. Vedno se

omenjena kritika kulture znajde med politično »levico« (left-wing), torej je njena pozicija

progresivna (več o tem glej Chari in Donner 2010: 75). Nadalje prideluje material, povezan

z bojem proti neenakosti, vendar ne predvideva sprememb antropoloških metod, ki bi jih

to početje zahtevalo (Marcus po Hale 2006: 103). Hale poudarja nujnost prilagoditve in

posodobitve antropoloških metod. Kot bomo videli v nadaljevanju, aktivistično raziskovanje

kot alternativa opisanem pristopu vzdrži ta imperativ. Aktivistično raziskovanje (activist


research) sprejema dvojno politično zavzemanje. Poskuša vzdržati težo lojalnosti svojem

akademskem ozadju (kritični intelektualni produkciji), hkrati pa poskuša biti lojalna tudi

principom in praksam ljudi, ki se borijo zunaj akademske sfere (Hale 2006: 104). Aktivistično

raziskovanje lahko potemtakem vodi v sodelovanje in dialog, saj že v svojem bistvu združuje

obe strani. Prav dialog je novo orodje antropologije, ki je šla korak naprej od ustaljenih

raziskovalnih metod in s tem združuje obe na prvi pogled nezdružljivi strani (Hale 2006:

105). Zdi se, da aktivizma in intelektualnega dela ne kaže povezovati, dejstvo pa je, da sta

inherentno povezana, saj prav socialna gibanja generirajo nova znanja, nove teorije in nova

vprašanja, ki jih lahko uveljavi trdna intelektualna angažiranost. Njuna povezanost je torej

neizpodbitna (Kelly po Hale 2006: 109).

Gavin Smith izhaja iz drugačnega pristopa, saj poudarja politično-ekonomsko kritiko. Avtor

kritizira poudarjanje terenskega dela, ki postalo čarobni ključ pri vstopu v svet »odraslih

antropologov«. Smith ponuja alternativo – uporabo politične prakse. S tem izgubljamo nekaj,

kar pogosto razumemo kot pot stran od doživetja, vendar izgubljamo včasih pojavljajoč se

izgovor, da prav intenziven teren preveč izčrpa za kasnejše angažiranje (Smith 1999: 14-5).

Naslednji primer kaže, da lahko tudi vlogo prostora uporabimo kot sredstvo za lastno

angažiranost. Setha M. Low si pri svojem angažirano antropološkem delu pomaga s

konceptom »oprostorjanja kulture« (spatializing culture; več o tem glej Low 2011: 391-

3). Ta pristop naj bi bil mogoč zaradi dejstva, da se v današnjem svetu velika mera socialne

neenakosti generira v prostorski in vladni kontroli (Low 2011: 403), izpostavljanje socialnih

neenakosti pa naj bi bil po Sethi M. Low eden od končnih smotrov angažirane antropologije.

Kot smo pokazali na primeru, je lahko koncept prostora učinkovit način, saj izhajamo

iz terenskih izkušenj (Low 2011: 403), kar predstavlja nasprotje zgoraj omenjenemu

Smithovem pristopu.

Naslednji možni pristop k angažiranosti poda Norma González, ki omenja nujo po aplikaciji

antropološke teorije v šolstvu. Trdi, da morajo raziskovalci šolstva, kajpada v okvirjih etične

refleksije, sprejeti nalogo angažiranosti večdisciplinarnega znanja, tudi antropologije, v dobro

kvalitetnega šolstva (González 2004: 23).

Zanimivo je mnenje, da je za močno refleksijo oblasti še najbolj primeren »amaterski

intelektualec«, saj je »profesionalni intelektualec« obremenjen z ozkoglednostjo svoje

discipline (Gordon po Chari in Donner 2010: 80-1).

Pogosto se pojavi očitek, da angažirani raziskovalci in raziskovalke izgubijo zahtevano mero

znanstvenosti. Eriksen poudarja na angažiranost antropologinj Mead in Benedict, katerih

knjige niso postale klasika znotraj antropološkega polja, so pa zato dosegle toliko večji

odmev v javnosti (Eriksen 2006: 3). Tako lahko beremo, da so Meadovi očitali, da je preveč

angažirana, da bi bila dovolj znanstvena (Low in Merry 2010: 205).

Opazi se lahko, da antropološka besedila le redkokdaj prodrejo med širšo javnost. Razlogi,

da antropologi in antropologinje večinoma ostajajo v akademskem svetu, so sledeči: delo je

močno časovno tempirano, primanjkuje dobrih povezav z zunanjim, neakademskim svetom,

akademski sistem pa daje odločno prednost objavam v strokovni literaturi, kar pa posledično

vodi v nezmožnost kvalitetnega pisanja, ki bi doseglo širšo javnost (Eriksen 2006: 130). Avtor

dodaja, da možen odgovor na to, zakaj antropološka besedila ostanejo v krogu vede, tiči v

tem, da akademska izobrazba teži k uničevanju naše zmožnosti dobrega pisanja (Eriksen

2006: 15). Kot vemo, je težko biti znanstven po tematiki in poljuden po izrazu, ki mora biti,

če hoče v svoji poljudnosti uspeti, »prožen in jasen« (Muršič 2011: 149).

Antropološke intervencije bi v javnost po Eriksenovem mnenju lahko prišle v obliki

antropološkega radia, filma in televizije, pri čemer opozarja, da je glavnina antropološke

intelektualne kulture ostala na ravni pisanja (Eriksen 2006: 38).

V zvezi z angažirano antropologijo se zastavljajo mnoge dileme, ki niso lastne le angažirani

antropologiji (čeprav ima tudi ta svoje specifike), lahko pa se prekrivajo kar s temeljnimi

dilemami in omejitvami celotne antropologije (več o tem glej Low in Merry 2010: 212).

Sklep

Slišimo lahko mnogo mnenj, ki podpirajo tezo, da naj bi raziskovanje z aktivnim glasnim

opozarjanjem na reprodukcijo socialne neenakosti prestopalo okvirje opazovanja raziskovanih

pojavov. Pisanje proti socialni neenakosti mora biti imperativ. Ne moremo razumeti, kaj se

po svetu dogaja, če nismo pozorni na dinamiko razdelitve moči povsod po svetu (Bourgois po

Chari in Donner 2010: 77).

Muršič trdi, da je modernizacija in internacionalizacija vede izjemno potrebna, vendar bi bilo

nekritično prevzemanje tujih pristopov nesmiselno. Po njegovem mora etnografija slediti

globalnim tokovom, hkrati pa temeljiti na lastni tradiciji (Muršič 1995: 152). Menim, da

sledenje angažiranosti kolegov in kolegic v angažirani antropologiji ne bi bil preveč radikalna

sprememba toka te vede na Slovenskem, hkrati pa bi to predstavljalo želeno sledenje

modernim tokovom.

Keesing pravi, da je največja antropološka prednost, torej poglobljen pogled na

določeno »kulturo« in nek lokalni način življenja, postala hkrati tudi slabost zaradi umevanja

kulture kot integrirane, v svoji notranjosti kohezivnih in nespremenljivih »totalnih sistemov«,

kot so jo generirali prav antropologi sami (Keesing 1981: 10). Ali se obeta korenita reforma

temeljnih antropoloških metodoloških prijemov? Dandanes so še vedno aktualni pomisleki,

kot jih v povezavi z metodologijo angažirane antropologije ali pa njenih (bodisi sorodnih

bodisi podrejenih) področij gojijo npr. Smith (1999: 14-5) in Hale (2006: 104).

Obstaja torej mnogo definicij, pristopov in konceptualnih predpostavk, na katerih stoji

angažirana antropologija. Naj bo to kritika kulture, čisti aktivizem, akademsko razglabljanje,

ekonomsko-politična kritika, … - vse omenjeno izhaja iz reflektirane kritičnosti do družbene

realnosti. Vse naštete »sile« so si enotne, da družbena realnost ni idealna, vse jo analizirajo.

Na tem mestu zavzemamo močno stališče, da antropologija »ne le dodaja svojega dela k

razumevanju sveta, temveč ga tudi pomaga spreminjati« (Eriksen 2006: 129).

Juš Škraban



REFERENCE:

Baskar, Bojan

1999    'Anthropologists Facing the Collapse of Yugoslavia.' Diogenes 47(4): 51-63.
             Chari, Sharad in Henrike Donner

2010    'Ethnographies of Activism: A Critical Introduction.' Cultural Dynamics 22(2): 75-85.
           
 Eriksen, Thomas Hylland

2006     Engaging Anthropology: The Case for a Public Presence. Oxford in New York: Berg.
             Gonzáles, Norma

2004 '   Disciplining the Discipline: Anthropology and the Pursuit of Quality Education.'
             Educational Researcher 33(5): 17-25.

Hale, Charles R.

2006     'Activist research v. cultural critique: Indigenous land rights and the contradictions of
             politically engaged anthropology.' Cultural Anthropology 21(1): 96–120.

Keesing, Roger M.


1981    Cultural Anthropology: A Contemporary Perspective. (2. izdaja.) Forth Worth,
            Philadelphia, San Diego, New York, Orlando, Austin, San Antonio, Toronto, Montreal,
            London, Sydney in Tokyo: Harcourt Brace Jovanovic College Publishers.


Low, Setha M.

2011    'Claiming Space for an Engaged Anthropology: Spatial Inequality and Social
            Exclusion.' American Anthropologist 113(3): 389-407.

Low, Setha M. in Sally Engle Merry

2010    'Engaged Anthropology: Diversity and Dilemmas: An Introduction to Supplement 2.'
            Current Anthropology 51(Supplement 2): 203-226.

McConnell Heyman, Josiah

2005    'Eric Wolf’s Ethical-political Humanism, and Beyond.' Critique of Anthropology
            25(1): 13-25.

Muršič, Rajko

1995    'Oddaljeni pogled na preplete etnološke samorefleksije: etnološki raziskovalni
            programi.' V: Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških
            prizadevanj. Rajko Muršič in Mojca Ramšak, ur. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. Str.
            147-154.

2011    Metodologija preučevanja načinov življenja: Temelji raziskovalnega dela v etnologiji
            ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Smith, Gavin

1999    Confronting the Present: Towards a politically engaged anthropology. Oxford in New
            York: Berg.

četrtek, 02. februar 2012



Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo


VABILO K SODELOVANJU NA ZNANSTVENEM POSVETU
……………………………………………….


MEDICINSKA ANTROPOLOGIJA V SLOVENIJI: RAZISKAVE, REFLEKSIJE, DILEME


Ljubljana, 30. marca 2012


Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani organizira  znanstveni posvet »Medicinska antropologija v Sloveniji: raziskave, refleksije, dilem, ki bo  potekal 30. marca 2012 v Ljubljani. K sodelovanju pri oblikovandogodkvljudno vabimo  tako  uveljavljene  raziskovalce  iz raziskovalnih, javnzdravstvenih, nevladnih in akademskih  ustanov,  kot  tudi diplomante in podiplomske študente.


Glavni  namen   letošnjega  dogodka  je   kritično  premisliti  položaj  in   stanje medicinske  antropologije  na  institucionalnem,  raziskovalnem  in  aplikativnem področju ter začrtati smernice za prihodnost. Veda se v Sloveniji še vedno sooča z  neugodni išibki institucionalnim         zaledjem a    to  ne   pomeni,   da medicinskoantropološke raziskave niso vse številčnejše in vse bolj poglobljene. Z enodnevni znanstvenim  posvetom  želimo  ponuditi  prostor  tako  za  javno predstavitev   raziskav   kot   tudi  za  izmenjavo  teoretskih,  epistemološki in metodoloških konceptov ter zagotoviti nadaljnje medinstitucionalno povezovanje.

Tematik prepletanj človeka,   družbe/kultur in   ne/zdravja,   ki  jo   pokriva medicinska antropologija je mnogovrstna in obsežna. Posvet bo osredotočen na medicinsko  antropologijo,  vendar ostaja  tematsko  odprt  za  različna  področja, zato spodnja teme predstavljajo zgolj okvirne smernice:

·     Epistemološki in metodološki izzivi sodobne medicinske antropologije.

·     Analiza zdravstvenih politik.

·     Angažirana medicinska antropologija.

·     Vpeljevanj spletni tehnologij  na   področj zdravstv (e-zdravje, telemedicina, spletne aplikacije).
·     Refleksija in dinamika medicinskega pluralizma.

·     Interpretacije in konteksti izkušenj bolezni, bolehanja in zdravja.

·     Zdravje v različnih življenjskih obdobjih (s poudarkom na staranju)

·     Razjasnjevanje       terminoloških      dilem     temeljnih      pojmov      medicinske antropologije.

ODDAJA  POVZETKOV:  Rok  za  oddajo  referatov  je  29.  februarja  2012. Prosimo, da krajše povzetke (250 - 400 besed) skupaj s kontaktnimi podatki do navedenega  datum posredujete  Jani  Šimenc   jana.simenc@ff.uni-lj.si  ali/in Uršuli Lipovec Čebron ursula.lipovec@gmail.com. Dokončni izbor referatov, ki ga bo opravil programski odbor dogodka, bo objavljen do 5. marca 2012.
Prijavnine ne bo.

LOKACIJA: Filozofska fakulteta v Ljubljani, prostori Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Zavetiški ulici 5.

V pričakovanju vašega odziva vas v imenu programskega odbora lepo pozdravljava,

Urš ula Lipovec Čebron in Jana Šimenc



Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo
Zavetiška 5
1000 Ljubljana


…………………………………………………..

ORGANIZACIJSKI ODBOR

dr. Uršula Lipovec Čebron, UL, Filozofska fakulteta

Jana Šimenc, UL, Filozofska fakulteta

PROGRAMSKI ODBOR

mag. Tomi Bartole, samostojni raziskovalec

dr. Duška Knežević Hočevar, ZRC SAZU, Družbenomedicinski inštitut dr. Uršula Lipovec Čebron, UL, Filozofska fakulteta
dr. Maja Petrović Šteger, Univerza v Cambridgeu

Jana Šimenc, UL, Filozofska fakulteta

dr. Nena Židov, Slovenski etnografski muzej



Dogodek je finančno podprl Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske Fakultete Univerze v
Ljubljani.