1. Dogodek AngartFilm, 18.10.2012 - reportaža s komentarjem

Odločil sem se, da pričujoče besedilo oblikujem tako, kot je vidno že v naslovu – reportaža s komentarjem. Če mi je še kaj ostalo od mature – reportaža naj bi bila »objektivna«, vendar si ne morem pomagati, da ne bi vključil lastnih opažanj in razmišljanj. Namen teksta je predvsem predstaviti, kaj konkretno se je odvijalo na dogodku in ga s tem približati ljudem, ki niso prišli.

Torej – to besedilo govori o prvem dogodku AngartFilm, ki se je odvil v četrtek, 18.10.2012, v Infoshopu na Metelkovi. Je prvi del tematskega sklopa pod mentorstvom neodvisnega filmskega režiserja, Dimitra Anakieva. Slednji je svoje štiri četrtkove večere razdelil na polovico, pri čemer bo prva obravnavala temo izbrisa, druga pa NOB.

Večer je otvoril Aljoša Dujmić, absolvent na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo (OEiKA) na Filozofski fakulteti, ki je v največji meri tudi zastavil koncept dogodkov AngartFilm. V svojem obširnem uvodu je začel z zgodbo Charlesa Dickensa v romanu »Great Expectations« in jo povezal z istoimenskim filmom režiserja Davida Leana, saj imata oba podoben fokus – to je pravni sistem. In kako se to povezuje s tematiko večera? Tudi mi smo se dotaknili pravnega sistema, saj je prav ta omogočil veliko črno piko v zgodovini Slovenije in to že kar takoj na njenem začetku. To je bil izbris 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in odvzem pravnega statusa tem ljudem, ki se je zgodil 26. februarja leta 1992. Izhajajoč iz koncepta Michela Foucaulta »tehnike vladanja« je Aljoša pokazal, kako se je slednja manifestirala na manjšini – izbrisanih. Nadalje je Aljoša, opirajoč se na koncept »podganarja«, ki ga je uvedel Alain Badiou, vpeljal v zgodbo izbrisanih pravnika in bivšega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki se »zavzema« za pravice izbrisanih. Razložimo z besedami Aljoše - »za podganarje, po Badiouju, je značilno /…/, da so vrženi v trajanje, ki se jim ponuja in sami niso zmožni vzpostaviti nekega drugega trajanja, zastopajo čas, ki nam ga dodeljuje država ali stanje situacije«.

Hitro smo povzeli Krivičevo e-poštno sporočilo z naslovom »Moje opravičilo«, ki ga je kot pravni zastopnik poslal po elektronski pošti različnim strankam, izbrisanim, ki naj bi jih zastopal na Evropskem sodišču za človekove pravice ali Ustavnem sodišču (US). V njem na primer piše:

Žal sem (po nekaj mesecih) šele med prvomajskimi prazniki našel toliko časa, da sem pregledal svoj natrpani in žal neurejeni arhiv in v njem končno našel omenjeni sklep US, ki sem ga takrat očitno nekam založil in pozabil nanj. Zato se Milanu Aksentijeviću opravičujem. Žal take napake nisem naredil samo pri njem, ampak se mi je pripetila še nekajkrat - …

Aljoša je po nekaj prebranih odlomkih sklenil, da ta cinizem in aroganca ne potrebujeta komentarja, mi se mu na tem mestu pridružujemo.

Besedo sta prevzeli absolventki OEiKA Maruša Golob in Anja Muhvič, ki sta sodelovali pri raziskovanju teme izbrisa in tudi pri nastanku knjige »Zgodbe izbrisanih prebivalcev«. Kot je omenila Maruša, v tej knjigi »izbrisani postanejo enakovredni sodelavci raziskovalnega procesa« in nadaljevala, da z osebnimi zgodbami celoten fenomen izbrisa postane »bolj viden« - dobi podobe in konkretnost. Potem sta govornici na kratko razložili oz. povzeli, kako se je izvršil izbris:

V Jugoslaviji smo vsi imeli v dokumentih zapisano jugoslovansko državljanstvo, v matičnih knjigah pa je bilo zapisano tudi republiško državljanstvo, katerega ljudje niso poznali. Tega so ob rojstvu otrokom pripisovali arbitrarno – včasih po državi rojstva, včasih po državi rojstva enega ali drugega starša. Tisti, ki so po osamosvojitvi živeli v Sloveniji – nekateri zaradi notranjih migracij, drugi pa so bili tukaj že rojeni – in niso imeli slovenskega republiškega državljanstva, naj bi za državljanstvo nove države zaprosili, drugi pa so ga dobili avtomatsko. O tem, da morajo zaprositi, naj bi ljudje dobili domov obvestilo. Vendar pa ga nekateri niso dobili, drugi pa iz različnih razlogov niso zaprosili v določenem roku – nekateri so mislili, da jim pripada, ker so se čutili Slovence, drugi so se čutili užaljene, tretji so mislili, da je za bivanje dovolj stalno prebivališče, če dobijo državljanstvo neke druge države, itd. Razlogov je nešteto. Nekateri pa so vloge dejansko oddali, ampak so zaradi nacionalizma uradnikov končali nekje v smeteh. Vsi tisti, katerih vloge se niso znašle na pravem kupu, so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnih prebivalcev in so tako ostali brez kateregakoli statusa, se pravi so pravno nehali obstajati. Šlo je za več kot 25 000 ljudi, ki jim je bila čez noč pripisana identiteta »tujcev«. To dejanje, ki ni bilo podprto z nobenim zakonom, ampak je bilo interno navodilo MNZ, je bilo protizakonito, ker je bila ljudem odvzeta že pridobljena pravica do stalnega prebivališča, o tem, kakšne bodo posledice, če ne zaprosijo za državljanstvo, pa niso bili obveščeni. Za to, da so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev, so ljudje izvedeli takrat, ko so se prvič po 26. 2. 1992 srečali z uradno osebo. Takrat so jim odvzeli oziroma uničili dokumente, ker so bili ti neveljavni. Tako se je zanje začelo življenje brez vsakršnega statusa.

Nadalje je bilo vprašanje izbrisa razširjeno na vse konsekvence, ki jih je potegnilo za sabo (kršena pravica do premoženja, področje dela, zdravstvenega zavarovanja, šolanja otrok, zavračanje nosečnic ob porodu, …). Zaključili sta v angažiranem duhu in nas vse pozvali, da »po svetu hodite odprtih oči, premišljujete o učinkih svojega dejanja in se odločno uprete vsakršnim praksam izključevanja«!

Kot sem omenil zgoraj, je »moč zgodbe v tem, da izbrisanemu posamezniku da glas, ime, spol, starost« - točno to pa je naredil tudi neodvisni filmski režiser Dimitar Anakiev v svojem filmu »Slovenija moja dežela« (2012). Film je bil sofinanciran s strani ministrstva za kulturo prejšnje vlade, zdaj pa je prepovedan. Demokracija? Ne, Slovenija. Po mnenju Anakieva film ni bil sprejet na 15. festival slovenskega filma ne zaradi »nezadoščanja selektorskim kriterijem«, kot se glasi uradni »izgovor«, pač pa zato, ker je izpostavljeno brigadirstvo Janeza Janše (in še mnogo drugega, dodajam sam). Film se vrti okoli življenjskih zgodb dveh izbrisanih - Nisvete Lovec in Irfana Beširevića. Kot piše v uradnem sinopsisu, je Slovenija moja dežela »film o izkoreninjenosti in človeški potrebi po družbeni pripadnosti«. Anakiev je izpostavil, da se v primeru izbrisa ne more govoriti o »nacionalistični potezi«, saj pod tem razume grajenje cest, bolnišnic itd., torej delovanje za dobro državljanov. Po njegovem bi bil boljši izraz »šovinizem«, saj bolj natančno zaobjame celovitost tega fenomena. Nadalje je Anakiev izrazil razočaranje nad levico, saj se je odrekla marksizmu zavoljo »sledenja Evropi«, zdaj pa zaradi njene notranje nekoherentnosti Slovenija ne premore konkretne opozicije trenutni oblasti. V marksizmu Anakiev vidi še vedno uporabno miselno orodje za razlago sodobnih procesov, ali če nadaljujem in uporabim njegove besede: »Zame je levica brez marksizma kot kava brez kofeina«.

Po ogledu filma je sledila živahna diskusija. V njej je aktivno sodeloval tudi eden izmed izbrisanih in izpostavil nujnost »higiene« z najstrožjo obsodbo odgovornih za izbris s strani javnosti. Predstavljeni so bili mnogi različni pogledi na isto tematiko, kot na primer vzporednost dogajanja izbrisa in privatizacije. Nadalje je bilo govora tudi o nujnosti »javnega intelektualca«, saj zdaj prav ta v Sloveniji, zdi se, manjka. Ljudje s specifičnim znanjem o nacionalizmu, ksenofobiji, šovinizmu in podobnem bi morali hitro prepoznavati registre teh procesov in nanje aktivno ter predvsem javno opozarjati. Predstavljena je bila tudi pobuda, da se spiše resolucijo o defašizaciji in denacizaciji naše države. Ta misel je končala triurni večer, ki pa se je »neuradno« še nadaljeval.

Kup vprašanj je ostalo še odprtih, vendar nas veseli aktivnost razprave in predvsem odziv ljudi na povabilo k dogodku, saj je bil Infoshop kar poln. Naslednji četrtek bo na sporedu drug film z drugimi gosti iz vrst študentov, tema pa ostaja ista. Meni ostane le še vabilo na naslednje srečanje v četrtek zvečer v Infoshopu, oziroma povedano drugače (seveda sposojeno): ista ura, isti kanal.

Ker v besedilu omenjam nekatere koncepte, uporabljene v uvodu Aljoše Dujmića, dolgujem še kratek seznam referenc za morebitno nadaljnje branje:

Badiou, Alain

2008 Ime česa je Sarkozy? Ljubljana: Sophia.

Dolar, Mladen

2010 Kralju odsekati glavo : Foucaultova dediščina. Ljubljana: Krtina.

Foucault, Michel

2007 Življenje in prakse svobode : izbrani spisi. Ljubljana : Littera picta.

Lipovec Čebron, Uršula in Jelka Zorn, ur.

2011 Zgodbe izbrisanih prebivalcev. Ljubljana: Sanje.

avtor teksta: Juš Škraban