Kdo so Aibe in kako živijo: Pathéjeva pripoved
Mesec julij sem preživel v vasici Bani, ki leži v pokrajini Sahel na severovzhodu Burkine Faso. Tu sem veliko časa prebil s sedemindvajsetletnim Pathéjem Dico, ki je bil v času terenskega raziskovanja moj sogovornik, pomočnik in prevajalec. Njegovo pripovedovanje je pritegnilo mojo pozornost in tako sem se odločil, da nekaj zaupanega tudi zapišem.
Nekega dne
sva se namenila v mesto Gorom Gorom, ki leži na severu blizu malijske meje. Na
poti sva se ustavila v mestu Dori, ki je od vasice Bani oddaljeno dobrih
trideset kilometrov. Tu naj bi prestopila na avtobus, ki bi naju popeljal do
končne destinacije. Žal se je tega dne zbralo premalo ljudi, da bi avtobus
krenil na pot. Čakala sva na avtobusni postaji in se odločala, ali naj
preživiva dan v Doriju in nadaljujeva pot naslednji dan ali pa se vrneva nazaj
v Bani ter se takoj posvetiva načrtovanemu raziskovalnemu delu. Med čakanjem
sem opazoval skupinico dečkov, ki so nekaj metrov stran od naju igrali ročni
nogomet. Vsi so bili zelo slabo oblečeni, nekateri med njimi bosi, določeni pa
so imeli čez ramo na vrvici obešene plastične kanglice različnih barv. Obrnil
sem se k Pathéju in ga vprašal, čemu kanglice?
»To so Aibe[1]«, je odgovoril in se za nekaj časa zamislil. Po kratkem premolku mi je pojasnil, da nosijo kanglice, ker vanje zbirajo hrano, ki jo naprosijo. Ali pa denar, če imajo srečo. Zvečer sem začel zapisovati sogovornikovo pripoved in razlage o tem, kdo so Aibe in kako živijo. Zjutraj pa sva se odločila, da se vrneva nazaj v Bani, ker so bile ceste zaradi nočnih neviht preveč blatne, da bi lahko nadaljevala pot na sever. Ob povratku sem si zapisal vse, kar je Pathé želel povedati. Preden pa razkrijem Pathéjevo zgodbo, bi rad zaključil odstavek s pojasnilom, da mi je uspelo priti v Gorom Gorom, toda šele čez kak dober teden. Takrat Pathé ni več preživljal časa z menoj, ker so se kmalu za tem, ko sva zapustila Dori, najine poti ločile.
»To so Aibe[1]«, je odgovoril in se za nekaj časa zamislil. Po kratkem premolku mi je pojasnil, da nosijo kanglice, ker vanje zbirajo hrano, ki jo naprosijo. Ali pa denar, če imajo srečo. Zvečer sem začel zapisovati sogovornikovo pripoved in razlage o tem, kdo so Aibe in kako živijo. Zjutraj pa sva se odločila, da se vrneva nazaj v Bani, ker so bile ceste zaradi nočnih neviht preveč blatne, da bi lahko nadaljevala pot na sever. Ob povratku sem si zapisal vse, kar je Pathé želel povedati. Preden pa razkrijem Pathéjevo zgodbo, bi rad zaključil odstavek s pojasnilom, da mi je uspelo priti v Gorom Gorom, toda šele čez kak dober teden. Takrat Pathé ni več preživljal časa z menoj, ker so se kmalu za tem, ko sva zapustila Dori, najine poti ločile.
Pathéjeva pripoved
Pri
trinajstih letih me je oče hotel poročiti. S poroko, ki je bila vnaprej
dogovorjena, se nisem strinjal, zato sem se nemudoma odločil in zbežal od doma.
Iz Burkine sem odšel v Mali, v mesto Mopti, ki je od Goroma oddaljeno dobrih petsto
kilometrov. Dve leti sem preživel kot ostali Aibe. Bil sem brez denarja in poznanstev, zato sem bil primoran
živeti v eni izmed muslimanskih šol, imenovanih djangirde. To je tradicionalna muslimanska šola, ki pa ni medresa.
Namenjena je osirotelim, siromašnim in zapuščenim otrokom. Ker pa gre predvsem
za učenje v večernih urah, ji ljudje rečejo tudi večerna šola.
Šolo vodi modibo[2], ki je neke vrste muslimanski svečenik in verski učitelj. Status si pridobi na podlagi obvladovanja velikega števila sur, ki jih je v dolgih letih ponavljanja in urjenja osvojil prav v večerni šoli.
Šolo vodi modibo[2], ki je neke vrste muslimanski svečenik in verski učitelj. Status si pridobi na podlagi obvladovanja velikega števila sur, ki jih je v dolgih letih ponavljanja in urjenja osvojil prav v večerni šoli.
Modibo opravlja različne verske, obredne,
zdravilske in skrbniške funkcije ali storitve. Za zdravilske storitve, ko na
primer zdravi s svetimi besedami in reki, mu ljudje plačujejo, za skrbniške pa
prejema manjše denarne zneske s strani staršev in drugih ljudi v skupnosti kot
nagrado za skrb za Aibe.
Aidjo je edninska raba množinske oblike Aibe. Aidjo je otrok, ki živi in se šola v večerni šoli, v djangirde. Po navadi je pripadnik druge lokalne skupnosti. Aidjo prihaja od drugod … In navsezadnje je Aidjo tisti, ki izvršuje modibove ukaze. To še posebej! Aidjo je prisiljen izvrševati njegove ukaze, ne glede na čas dneva. Lahko je čas pouka, počitka ali spanja, ko je otrok dolžan izvršiti to, kar mu je modibo zaukazal. Otrok mora zanj ali za člane njegove družine in tudi za njegove sorodnike opravljati različna dela: gradbena, kmetijska, gospodinjska in druga. Če ne izvrši tega, kar je bilo od njega zahtevano oziroma pričakovano, sledijo sankcije. Modibo v Moptiju je pretepal otroke z gumijastim avtomobilskim motornim jermenom. Nad otroki se je izživljal tudi tako, da jih je silil v molitev pozno v noč ali pa tako, da jih je prikrajšal za večdnevne obroke hrane. Aidjo je kot suženj! Suženj mora narediti to, kar se od njega zahteva, in pri tem nima nobene možnosti, da bi lahko bilo kako drugače, saj je brez vsakršnih pravic. Aidjo je izkoriščajoči otrok. Prepuščen je milosti in nemilosti, kot suženj gospodarju. Živi brez podpore in pomoči staršev, saj so slednji daleč stran ali pa staršev sploh nima …
Dan v djangirdedjijih za otroke poteka tako: vstanejo v času prve jutranje molitve ob pol petih. Po končani molitvi se odpravijo v mesto prosjačiti ali v gozd po drva. Razdeljeni so v dve skupini in vsaka opravlja svoj del zahtevanih opravil. V modibovo poslopje[3] se lahko vrnejo šele v času kosila, ob petih popoldne,[4] ko prinesejo pridobljene stvari: hrano, denar in drva. Pičlo hrano, ki jim jo je uspelo čez dan dobiti v mestu, razdeli modibo. Ta dejansko predstavlja zanje edini dnevni obrok, razen če otrok kaj skrivoma poje v mestu. Če pa modibo ni zadovoljen s tem, kar so tistega dne otroci prinesli domov, sledi kaznovanje, kot sem ga opisal prej. Spomnim se tudi, kako je enega pretepel, ko je zvedel, da je nekaj pojedel na cesti … in ker ni tistega prinesel domov … Po kosilu sledi molitev ob pol sedmi uri in nato še zadnja ob pol deveti zvečer. Šele po zadnji molitvi se začne pouk.
Pouk poteka pred obzidjem, izven gospodarjevega poslopja. Otroci, ki so zbrani okrog ognja, za modibom ponavljajo besede iz Korana v arabščini. Učenje poteka vsak dan do enajste ure ali do polnoči, če se tako odloči modibo. Besede se morajo izgovarjati glasno, razločno in intenzivno. On je tisti, ki na to opozarja in tudi stopnjuje tempo. Če učitelj, ali nekdo od starejših, ki ga v odsotnosti nadomešča, ni zadovoljen z izgovarjavo, sledi kaznovanje z udarci ali večurno ponavljanje sur daleč čez polnoč. Vedeti pa moraš, da gre pri tem za učenje v arabskem jeziku na način ponavljanja, a brez razumevanja pomena besed. Otroci in v veliki večini tudi odrasli razumejo samo pomene krajših besednih zvez v smislu: »Alah je velik!« ali »Ni drugega boga, razen Alaha!« ali »Mohamed je njegov prerok!«; torej tiste, ki so v splošni rabi …
Število otrok v večernih šolah variira. V Maliju in Burkini štejejo djangirdedjije od nekaj deset do sto ali več otrok. V obeh državah so večerne šole številčne. Deklice v njih sicer najdemo, se pa, če imajo starše, po končanem pouku vrnejo nazaj domov. V djangirdedjijah tako v glavnem spijo samo dečki in tisti med njimi, ki so brez staršev, so največkrat izpostavljeni fizičnim in drugim zlorabam …
Kaj naj še povem …? Po dveh letih mučnega življenja v večerni šoli djangirde sem odšel stran. Imel sem srečo, da sem se lahko priključil neki glasbeno-cirkuški skupini in z njimi, kot njihov član, preživel nekaj dobrih let.
Aidjo je edninska raba množinske oblike Aibe. Aidjo je otrok, ki živi in se šola v večerni šoli, v djangirde. Po navadi je pripadnik druge lokalne skupnosti. Aidjo prihaja od drugod … In navsezadnje je Aidjo tisti, ki izvršuje modibove ukaze. To še posebej! Aidjo je prisiljen izvrševati njegove ukaze, ne glede na čas dneva. Lahko je čas pouka, počitka ali spanja, ko je otrok dolžan izvršiti to, kar mu je modibo zaukazal. Otrok mora zanj ali za člane njegove družine in tudi za njegove sorodnike opravljati različna dela: gradbena, kmetijska, gospodinjska in druga. Če ne izvrši tega, kar je bilo od njega zahtevano oziroma pričakovano, sledijo sankcije. Modibo v Moptiju je pretepal otroke z gumijastim avtomobilskim motornim jermenom. Nad otroki se je izživljal tudi tako, da jih je silil v molitev pozno v noč ali pa tako, da jih je prikrajšal za večdnevne obroke hrane. Aidjo je kot suženj! Suženj mora narediti to, kar se od njega zahteva, in pri tem nima nobene možnosti, da bi lahko bilo kako drugače, saj je brez vsakršnih pravic. Aidjo je izkoriščajoči otrok. Prepuščen je milosti in nemilosti, kot suženj gospodarju. Živi brez podpore in pomoči staršev, saj so slednji daleč stran ali pa staršev sploh nima …
Dan v djangirdedjijih za otroke poteka tako: vstanejo v času prve jutranje molitve ob pol petih. Po končani molitvi se odpravijo v mesto prosjačiti ali v gozd po drva. Razdeljeni so v dve skupini in vsaka opravlja svoj del zahtevanih opravil. V modibovo poslopje[3] se lahko vrnejo šele v času kosila, ob petih popoldne,[4] ko prinesejo pridobljene stvari: hrano, denar in drva. Pičlo hrano, ki jim jo je uspelo čez dan dobiti v mestu, razdeli modibo. Ta dejansko predstavlja zanje edini dnevni obrok, razen če otrok kaj skrivoma poje v mestu. Če pa modibo ni zadovoljen s tem, kar so tistega dne otroci prinesli domov, sledi kaznovanje, kot sem ga opisal prej. Spomnim se tudi, kako je enega pretepel, ko je zvedel, da je nekaj pojedel na cesti … in ker ni tistega prinesel domov … Po kosilu sledi molitev ob pol sedmi uri in nato še zadnja ob pol deveti zvečer. Šele po zadnji molitvi se začne pouk.
Pouk poteka pred obzidjem, izven gospodarjevega poslopja. Otroci, ki so zbrani okrog ognja, za modibom ponavljajo besede iz Korana v arabščini. Učenje poteka vsak dan do enajste ure ali do polnoči, če se tako odloči modibo. Besede se morajo izgovarjati glasno, razločno in intenzivno. On je tisti, ki na to opozarja in tudi stopnjuje tempo. Če učitelj, ali nekdo od starejših, ki ga v odsotnosti nadomešča, ni zadovoljen z izgovarjavo, sledi kaznovanje z udarci ali večurno ponavljanje sur daleč čez polnoč. Vedeti pa moraš, da gre pri tem za učenje v arabskem jeziku na način ponavljanja, a brez razumevanja pomena besed. Otroci in v veliki večini tudi odrasli razumejo samo pomene krajših besednih zvez v smislu: »Alah je velik!« ali »Ni drugega boga, razen Alaha!« ali »Mohamed je njegov prerok!«; torej tiste, ki so v splošni rabi …
Število otrok v večernih šolah variira. V Maliju in Burkini štejejo djangirdedjije od nekaj deset do sto ali več otrok. V obeh državah so večerne šole številčne. Deklice v njih sicer najdemo, se pa, če imajo starše, po končanem pouku vrnejo nazaj domov. V djangirdedjijah tako v glavnem spijo samo dečki in tisti med njimi, ki so brez staršev, so največkrat izpostavljeni fizičnim in drugim zlorabam …
Kaj naj še povem …? Po dveh letih mučnega življenja v večerni šoli djangirde sem odšel stran. Imel sem srečo, da sem se lahko priključil neki glasbeno-cirkuški skupini in z njimi, kot njihov član, preživel nekaj dobrih let.
Pathéja Dico sem spoznal po naključju na eni izmed
cest glavnega mesta Burkine Faso. Predstavil se mi je v popolni angleščini.
Sedaj je turistični vodnik. Skupaj sva doživela lepe in, vsaj zame, nepozabne
trenutke.
Avtor: Aljoša Dujmić, terenski etnografski zapis, julij 2014.
[1]
Avtor se v nadaljevanju
prispevka poslužujem rabe besed Aidjo, Aibe, djangirde in djangirdedji po razlagi sogovornika
Pathéja Dico: Aidjo - raba v ednini → Aibe - množina, djangirde - ednina → djangirdedji
- množina. Poševno ležeče besede pripadajo
fulfuldsko govorečemu ljudstvu Fulcev, ki so v angleško govorečem svetu znani
kot »Fula people« ali »Fulani«.
[2] Drugi izraz, ki nadomešča fulfuldsko
besedo modibo, je marabu. Slednji je med banskimi Fulci v
pogosti rabi.
[3] Poslopje sestavljajo skromna hiša, kjer živi modibo s svojo družino, s streho pokriti prostor, kjer spi večje
število otrok (od 20 do 100), in dvorišče, ki je zamejeno s peščenim obzidjem.
[4] V času druge (molitev ob pol dveh) in tretje molitve
(molitev ob pol štirih) otroci ostajajo izven modibovega poslopja.
