PROTEST V LJUBLJANI 21.12.2012; t.i. PRVA VSESLOVENSKA LJUDSKA VSTAJA

O spremembah, v/in izven okvira protestov, sem se v obliki polstrukturiranih intervjujih pogovarjala s petimi sogovorniki, kateri so v nadaljevanju predstavljeni pod izmišljenimi inicialkami. Sogovorniki so večinoma govorili v prid zamenjavi vladajoče elite, prisotno pa je bilo tudi mnenje, da ni alternative. Pri čemer je zanimivo, da je slednje mnenje bilo bolj prisotno pri mlajših sogovornikih. Večinoma so se vsi izrazili, da bo pot do sprememb, glede katerih so dajali vtis, da so nujne, daljši proces. 

Vprašala sem jih zakaj so se udeležili protesta in kaj želijo, da se spremeni? Poleg agende ali različnih agend protesta me je zanimalo globlje ozadje. Večinoma so vsi opredelili svojo situacijo v prepletenosti s krizo današnjega časa. Edino sogovornik M.G., inžinir računalništva, je izpostavil, da ima dobro službo. V zvezi s čimer je povzel, da ne prosi za denar temveč, da moralno podpira ljudi v težji situaciji. Tudi politiko je problematiziral predvsem preko moralne komponente:

Ker se mi zdi, da je to sedaj samo prva faza. More bit prva faza, ker če bo ostal samo pri tem, potem nismo nič naredil. Glavni problem je pomoje v tem, da je porušeno zaupanje med ljudstvom in med voditelji in da tudi če voditelji sprejmejo ukrepe, ki so sicer upravičeni, ljudstvo tem voditeljem ne verjame. In dokler imamo mi na oblasti ljudi, ki so kompromitirani in tisti ki so v opoziciji so kompromitirani, toliko časa ne bo noben ukrep, ki je sicer upravičen, sprejet s strani ljudstva. Tako da, karkoli se bo že zgodilo s temi demonstracijami, jaz upam, da bo to odprlo možnost za ljudi, ki niso kompromitirani, da bodo prišli na oblast, ker šele potem lahko začnemo resnično sprejemat ukrepe, ki jim bo ljudstvo verjelo in bo pripravljeno slediti. (sogovornik M.G., 38 let)

Student S.Š. je najprej izpostavil, da ideje o tem kakšne naj bi bile spremembe sploh še niso natančno zasnovane. Nakar sem ga povprašala, kaj bi si sam želel za spremembe:

Zdej mogoče čist specifično in konkretno mogoče ne bi znal povedat, ampak pač bi bile recimo, v konktekstu, kako je skonstruirana država in kakšno pot ima ta kao demokratična država. Tu bi se stvari mogle mal spremenit. Pa to, da bi se čimbolj poskušalo obdržat socialno državo, ne pa jo bolj ali manj poskušajo razstavit. Pa recimo tudi sistem volitev in participacije pri volitvah, tudi tu bi mogl kaj spremenit, v okviru protestov, se v bistvu nobena ideja še ni konkretizirana, razen vzklikanja, pa ko imajo te slovanske zastave. (sogovornik S.Š., 22 let)

Moralne spremembe in pretresavanje demokracije v praksi torej. Potemtakem je bilo na mestu vprašanje, ali je eno ali drugo mogoče doseči s sedanjo vlado, ali bi bilo to mogoče le z zamenjavo vladajoče elite. Nakar je sogovornik S.Š. odgovoril, da v bistvu nimamo alternative, medtem ko je bil sogovornik M.G. malo bolj skrivnosten:

Ja, če bi se jih vrgel dol, saj ni alternative, ki bi jih kar zamenjala. Tko nekaj v podobni obliki, ampak je treba sistematično počasi spreminjat zadevo, ne. Ampak je fajn, da se malo eskalira trenutna situacija s temi protesti, zato da se pač dojame, da je nekaj narobe ter da se formirajo nove ideje. (sogovornik S.Š., 22 let)

Jaz mislim, da se marsikaj dogaja v ozadju, kar se pač ne vidi tu na demonstacijah. In prav je, da se dogaja. (sogovornik M.G., 38 let)

V nadaljevanju sem govorila še z učiteljico gospo K.L. ter dvema vojnima veteranoma, gospodoma M.N. in D.H. Sogovorniki so precej bolj doživeto negativno opredelili sedanjo vlado, izrekli nujo po zamenjavi vladajoče elite. Sogovornica K.L je vlado opredelila, kot sovražno do svojega naroda: 

Ja, mislim, da je ta vlada sovražna do naroda in mislim, da ne dela za dobrobit naroda. Uničuje našo kulturo, znanost in šolstvo ter da želi iz te države naredit državo mezdnih delavcev, neukih mezdnih delavcev. Takšnim, je potem seveda lahko vladati. In pravzaprav, če lahko dodam, si drugače ne znam razlagat, tega da je Pahor, ki se meni zdi en samozačaran nastopač, dobil tako veliko število glasov. (sogovornica K.L, 58 let)

Sogovornik M.N., vojni veteran je dogajanje osvetlil tudi v kontekstu osamosvojitvene vojne:

1990. in 91. leta smo si pač želeli in mislili, da bomo uresničili, da bomo imeli, kako bi rekel, normalna človeška življenja. To, kar se je zgodilo, prav gotovo ni tisto za kar smo se borili oziroma zakaj smo sploh počeli tiste stvari, ki smo jih počeli. Praktično se je, v tem času vse tisto za kar smo se borili, poteptalo. Nazadnje še iz vseh teh afer, vsakdanjih, nič ni nastalo.  Mi smo takrat res, govorim zase, bili pripravljeni dati življenje za Slovenijo. Pa ne za takšen ideal, kot je Švica al pa kaj takega, ampak čist samo zato, da bomo lahko živeli normalno življenje in da bodo tudi naši otroci lahko tako živeli. Žalostno je to danes, da ti otroci nimajo, kljub visokim izobrazbam, nimajo ne služb in ne neke sociale po drugi strani. Medtem, ko nekdo drug, ki je mogoče v času osamosvojitvene vojne bil čisto nekje drugje, ima lahko zares ogromno. To, je tisto kar nas najbolj…, to je vzrok, da smo se danes zbrali. Rekli smo, dovolj nam je tega, da smo se za nekaj drugega borili. Borili smo se za ideal svobodnega človeka, v besedi in tisku in gibanju in ne za nadzor policije in strašenje. Nas ni strah, mi smo svoj strah pozabili že zdavnaj, zdavnaj. Sedaj smo že dedki in tako dalje, to je res en grenak priokus, ki ti ostane, ko greš zvečer spat ali pa ko prebereš takšne stvari, ko se vidi da se ne da s pravom neke stvari dosečt. In to s pravom za katerega smo se takrat tudi borili. Če nekdo lahko zastavi svoje življenje, se pravi največ kar ima, zato da bo nekomu drugemu dobro in boljše pa potem nič ni iz tega, potem mislim, da je bolje, da bodo naši potomci še enkrat stopili na to pot. Žalostno. (sogovornik M.N., 65 let)

Na vprašanje ali bi bilo potrebno zamenjati vso politično granituro, nadalje odgovarja sogovornik M.N.:

Pomoje bi bilo potrebno zamenjati vse tiste politike, ki so skorumpirani, kot jih je večina danes. Kako bi rekel, v marmeladi so do komolcev, ljudstvo pa nima nič od tega. Pomoje bi jih bilo potrebno zamenjat. Prav gotovo so med slabimi politiki tudi dobri. Ampak to kar se dogaja, da se grozi, denimo politiki ali pa minister, da grozi narodu, to je nekaj absurdnega. Še otroci se ne bodo bali, če jih bodo strašili s parkeljnji. Ampak, da nas straši; mi smo strah pozabili že zdavnaj, nam je čisto vseeno, glede tega, kaj bo kdo kako vzel denar…, to sploh ni pomembno (op. v smislu vodenja posla). Te ljudi je potrebno zamenjat. Prav gotovo je še zadosti intelektualnega, pametnega potenciala v slovenskem narodu, ki bo znal to prevzet in voditi ta dvomiljonski narod, v neko firmo, ki se jo da potem popeljati v boljšo prihodnost. In pri tem ne uničit vse podjetja, vsega, kar je bilo. (sogovornik M.N., 65 let)

Mlajše ter njihovo prihodnost je izpostavil tudi sogovornik ter vojni veteran D.H.:

Najbolj žalostno pri vsem tem je to, da ta isti predsednik vlade, ki je bil takrat (mi smo sami časniki tukaj) je bil takrat naš minister za vojsko, za obrambo. Mi smo ga res spoštovali, ker je naredil enkratno zadevo, da smo v desetih dnevih lahko končali vojno, tudi njegova zasluga je bila to. Danes pa pozablja in na veterane in na našo mladino. Mi ne rabimo nič ali pa večina nas ne rabi nič, smo že v pokoju. Saj če bo ta minimalna penzija, meni bo to dovolj. Ampak naši otroci, naši vnuki, mladi, pa potrebujete drugačne pogoje. (sogovornik D.H., 66 let)

Spregovorili smo še o tem, ali so spremembe lahko hitre, ali je to prej daljši proces? Tudi ti sogovorniki so se strinjali, da bo šlo ali da bi bilo najbolje, da se le stvari ne odvijejo prehitro. Sogovornica K.L. je izpostavilo nevarnost prelivanja krvi:  

Mislim, da je to daljši proces. Vsaka stvar, ki se zgodi na hitro je navadno krvava pri takih velikih spremembah in tega si ne želim ne svojim otrokom ne svojim vnukom. (sogovornica K.L., 58 let)

Sogovornik M.N. je tudi nekako proces postavil v daljši časovni okvir, pri tem pa izpostavil, da se vendale vseeno veliko da narediti v kakšnem letu:

Nekatere stvari se da hitro urediti. Določene stvari pa zahtevajo proces. Kar tako čez noč je nekatere stvari teško urediti. Vendar v kakšnem letu se lahko pa ogromno naredi. Mi smo takrat praktično v enem letu prišli so samostojnosti. Od vzema orožja pa do junija  leta 91., eno leto in en mesec je trajalo vse skupaj, da se je organiziralo, tako delo, kot tudi to, da je na koncu takšna množica ljudi vključila v to.  (sogovornik M.N., 65 let)

AngartFilm

V četrtek, 31.1.2013 ob 20h 30 min, bomo na dogodku AgartFilm v Infoshopu na Metelkovi govorili o uporih v Latinski Ameriki, v navezavi s situacijo v Sloveniji. Upori, ki so bili in so še vedno prisotni na globalni ravni, so reakcija na neoliberalne politike. Slednje težijo k vitki državi in rušenju javnega dobrega. Nevidna roka prostega trga se po drugi strani sooča z vidno roko množičnih uporov. Upore, kot smo jim priča danes, lahko mislimo tudi kot odklon od želene poslušnosti, ki je cilj vladajočih političnoekonomskih struktur. Juš Škraban, študent OEIKA, bo skušal prikazati vpliv neoliberalnih politik na šolstvo, na podlagi kritične pedagogike in Freirejevega dela Pedagogika zatiranih. Filozof Darij Zadnikar bo spregovoril o revolucionarnih teorijah in refleksijah boja. Izhajal bo iz komparativnih, teoretičnih okvirov in svojih terenskih raziskav, ki jih je med drugim opravil tudi med mehiškimi Zapatisti. Miha Poredoš, absolvent OEIKA, bo predstavil svoj film "Ollanta traidor, la UNA te repudia!" , ki prikazuje upor študentov in študentk v Peruju, ki ga je posnel v času svojega terenskega dela. Prispevkom sledi diskusija. Dogodek bo moderiral absolvent OEIKA, Aljoša Dujmić.

Kratek opis filma:

Puno, malo perujsko mesto ob svetovno znanih plavajočih otokih na jezeru Titikaka, se je letošnjo pomlad znašlo v centru ostrih uporov proti privatizaciji javnega šolstva. Ministrstvo za šolstvo želi Narodni univerzi Altiplano (UNA) z odlokom naložiti izplačevanje plač iz lastnega proračuna novo habilitiranim zaposlenim, kar bi za univerzo pomenilo zvišanje ostalih postavk (vpisnine, sprejemni izpiti) in posledično njeno počasno privatiziranje. Najbolj ogroženi bi bili študenti iz slabše situiranih družin, kateri so v večini. Zato so se študentje in profesorji v seriji protestov odzvali na napovedane spremembe v visokem šolstvu. Bežen vpogled v njihov boj si lahko ogledate v tem filmu.

Vljudno vabljene in vabljeni!

-----
Prispevek o dogajanju na tem Angart filmu lahko najdete na spletni strani Radia Študent: http://www.radiostudent.si/dru%C5%BEba/kaj-pa-univerza/anga%C5%BEirana-solidarnost

AngartFilm

Tema z naslovom V res publici prijateljujejo tatovi časa, ki se bo odvila v četrtek, 24.1.2013 ob 20 h zvečer, v Infoshopu na Metelkovi, se bo nanašala na trenutno politično stituacijo, s katero se vsakodnevno soočamo kot posamezniki, člani skupin ali novonastalih gibanj - v medsebojnih interakcijah in v odnosu do družbenih vsebin oziroma spreminjajočih se form, ki nam jih vsakodnevno vsiljuje avtoriteta politične volje, ki pa postaja vedno bolj nasilna in izključujoča do tistih (Drugih), ki se ideološko z njo ne strinjajo. Večajo se mehanizmi družbene kontrole, torej nadzorovanja in kaznovanja - omejuje se pravica do gibanja, zasedanja javnih in drugih prostorov, izničujejo se pravice pri izrekanju državljanske volje, izvršujejo se različni pritiski, ki ustvarjajo klimo kulture strahu in še bi lahko naštevali. Problematičnost medijskega poročanja, medijskega diskurza in vplivanje na raziskovalno, tudi novinarsko delo in posledično (ne)možnost do intelektualne kritičnosti so tiste teme, ki jih bomo, v sklopu dogodka AngartFilm, dali v ospredje. Večera se bosta udeležila tudi raziskovalni novinar Dejan Karba in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat, ki nam bosta na podlagi svojih lastnih izkušenj iz polja prakse in teorije, odgovorila na številna zastavljena vprašanja. Dogodek bo vodil absolvent iz Oddelka etnologije in kulturne antropologije FF, Aljoša  Dujmić.        

 Vljudno vabljene in vabljeni!

Na grško-rimski galeji?

Klikni link za avdio:

http://www.radiostudent.si/politika/off-komentar/na-gr%C5%A1ko-rimski-galeji (off komentar)
http://www.radiomars.si/index.php/info/45-ot/193-rajko-mursic-grsko-rimska-galeja (odprti termin)

Ob opozorilni stavki javnega sektorja aprila letos sem ugotavljal, da nas je prejšnja vlada hotela stlačiti na fantomski francosko-nemški vlak, sedanja pa nas pošilja na grško-rimsko galejo. Takrat sem bil prepričan, da tega ne bomo dopustili, saj je naša pot pot solidarnosti in pravične razdelitve družbenega bogastva. Konec koncev tudi Ustava opredeljuje Republiko Slovenijo kot pravno in socialno državo. Ob opozorilni stavki sem dodal tudi, da je skupni sovražnik delavcev v javnem in proizvodnem sektorju gusarski kapitalizem, ki vztrajno niža vrednost dela. Ko ljudi brutalno postavi pred izbiro med brezposelnostjo in mezdo, ki vodi v revščino, ostane za socialni dialog malo prostora. Ali nič več. In ko se nekdo spomni zarubiti še zadnje ostanke prihrankov ljudstva za polnjenje javno-zasebnih žepov, je mera polna.

Po ponedeljkovi vstaji Mariborčanov in Mariborčank ter brutalnem nastopu policije proti njim Slovenija ni več država, kakršno smo zasnovali v osemdesetih letih. Vodilni predstavniki slovenske desnice prodajajo tezo o nelegalnosti spontanih demonstracij, obenem pa nas prepričujejo, da je pravico do zborovanja ljudstvu podelila šele Ustava Republike Slovenije leta 1991. Tako ustava kot država sta nastali tudi na temelju spontanega upora proti posegu vojaškega sodišča v civilne zadeve, za nameček pa je razsojalo še v tujem jeziku. Zbiranje protestnikov na Roški ulici v Ljubljani bržkone ni bilo prijavljeno. Takratna »totalitarna« oblast protestnikov ni razgnala. In to ni bil edini primer spontanega izražanja nasprotovanja delovanju takratne oblasti. Vsi protesti v prejšnji in novi državi, kar jih pomnim od zgodnjih osemdesetih let dalje, so potekali nenasilno. Razvila se je specifična oblika učinkovitega nenasilnega protesta, tudi za naš prostor značilna nenasilna kultura protesta, na katero smo lahko (bili) državljani in državljanke Republike Slovenije upravičeno ponosni. Ta nenasilna kultura protesta se je razvila prav v časih, ko so militantneži na nič kaj spontanih »ljudskih« protestih v drugih krajih takratne skupne države izražali žejo po krvi. Tudi zato je bila doslej Republika Slovenija tako drugačna od drugih posocialističnih držav.

Edina izjema v vsem tem času, kar je pomnim, so bile razbite šipe na stavbi slovenskega parlamenta ob študentskih protestih: ker takrat policija ni posredovala – in videti je, da prav v skladu z nenapisanim kodom pravil nenasilnega protesta, kar ji lahko štejemo v čast – ni prišlo do fizičnega nasilja med/nad ljudmi. Sedaj je drugače: policija je za razganjanje ljudi uporabila solzivec, palice, helikopter, vozila in konjenico. Nobena legalistična retorika bivših ustavnih sodnikov in sedanjih oblastnikov ne bo izbrisala posnetkov mariborskih trgov in ulic, ki jasno kažejo, da je policija prestopila mejo nenapisanega koda pravil nenasilnega protesta. Tega policisti niso naredili zato, ker bi se branili pred podivjano množico ali varovali premoženje, kot trdijo oblastniki, tudi če je bilo med množico dejansko nekaj razgretih glav ali provokatorjev. Policisti, s katerimi smo se še nedavno solidarizirali, so v Mariboru sledili ukazu, ki je prišel z dovolj visokega vrha. Kje je ta vrh, bo pokazala prihodnost, toda že sedaj vidimo in vemo, da za nasilnim posegom policije stoji doktrina, ki jo je lahko oblikovalo le policiji »nadrejeno« telo, to je Ministrstvo za notranje zadeve. Zato mora minister Vinko Gorenak prevzeti osebno odgovornost za to, kar se je zgodilo v Mariboru in se Mariborčanom in Mariborčankam javno opravičiti in odstopiti. Franc Kangler s svojim odstopom ne more rešiti godlje, v kateri se je znašel notranji minister. Županovanje je še vedno stvar Mariborčanov in Mariborčank, nasilje nad njimi pa zadeva celotno državo in vse državljane in državljanke Republike Slovenije.

A ne gre samo za notranjega ministra. Gre za veliko resnejše in globlje premike v sami konstituciji slovenske države in razumevanju represivnih aparatov kot instrumentov za pacifikacijo ljudskega upora. Živimo namreč v državi, ki po Ustavi Republike Slovenije »varuje človekove pravice in temeljne svoboščine«, med katerimi opredeljuje tudi pravico do »mirnega zbiranja in do javnih zborovanj«. V ustavi jasno piše tudi, da pri »zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Pretepanje in uplinjanje lastnih državljank in državljanov očitno ne sledi temu načelu. Zato se upravičeno bojimo, da gre za protiustavno spremembo doktrine, v kateri mirovno politiko zamenjuje politika moči in kulturo miru in nenasilja demonstracija te moči.

Mariborski radarji so ljudem odprli oči. Koliko takšnih radarjev pa so v Republiki Sloveniji že montirali, ne da bi jih državljani in državljanke doslej opazili, ker nas še niso neposredno oplazili po žepu? Omenil bom le en tak sistem radarjev: privatizacijo visokega šolstva. Privatizacija javnega dobra (ne le državnih podjetij) temelji na podobnem modelu javno-zasebnega partnerstva kot Kanglerjevi radarji. Najprej vzameš javnim univerzam toliko sredstev, da ne morejo več izvajati svojega poslanstva, nato jim zagroziš z odvzemom licence (akreditacij), če tega ne bodo več počele. Upravni odbori univerz, v katerih po funkciji sedijo tudi državni sekretarji, sprejmejo zadnjo možno odločitev pred njihovo ugasnitvijo, šolnine, država pa še naprej nemoteno financira zasebne visokošolske zavode »v javnem interesu«. Takšni radarji, ki izžemajo vse bolj prazne denarnice državljank in državljanov, že stojijo v zdravstvu (»prostovoljno« dodatno zavarovanje), sociali (zasebni domovi za starostnike), šolstvu (plačevanje otroških vrtcev) in državni infrastrukturi (različne koncesije). Z leti smo se jih navadili, zato ne preseneča, da sedanji oblastniki ne vidijo zadržkov pri postavljanju novih.

Marsikaj nam lahko še vzamejo in marsikatero breme nam lahko še naložijo, toda ponosa, da je to naša država (ali ponosa, ki izhaja iz dejstva, da je Maribor mesto Mariborčanov in Mariborčank), ki smo jo zgradili tudi na podlagi »ilegalnih« protestov v osemdesetih letih, nam ne morejo vzeti. Ne smemo spregledati, da v tretji alineji preambule Splošne deklaracije človekovih pravic piše, da je »nujno potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje«. Zamislite se nad tem, razni Gorenaki, Kanglerji in podobni!

Napisal: Rajko Muršič

AngartFilm

 Danes smo priča prestrukturiranju in ekspanziji kapitalističnega sistema, ki načine ustvarjanja in prečrpavanja bogastva ter razmerja moči vrača na raven pred drugo svetovno vojno. Cilj teh procesov je povrnitev absolutne moči in bogastva kapitalističnim lastniškim elitam, ki so – zaradi stagnacije tradicionalnih načinov proizvodnje in izčrpanih možnosti za širjenje dobička – v sedemdesetih letih 20. stoletja poiskale nove načine akumulacije kapitala. Med drugim s pomočjo novega organiziranega napada na (že tako okrnjene) človeške in delavske pravice ter s privatizacijo javnega dobrega. Zato namesto o polni socialni državi blaginje (ki jo je poznal socializem) in minimalni socialni državi blaginje (ki jo je dopustil zahodni kapitalizem v fazi sklepanja začasnega in kontroliranega socialnega miru), govorimo o korporativni državi blaginje. 

(Resolucija proti privatizaciji javnega visokošolskega izobraževanja 2012)

Ta četrtek, 6. 12. 2012, ob 20h, se bomo, na AngartFilmu v Infoshopu na Metelkovi, skupaj z Lilijano Burcar, Primožem Krašovcem in Goranom Lukičem, posvetili kritiki razpada socialne države v času post-socializma.

Prikazali bomo tudi filmček, v katerem so posamezniki in posameznice odgovarjali na vprašanje: ''Kdaj po vašem mnenju socialna država preneha biti socialna država?''

Vljudno vabljene in vabljeni!