1. Dogodek
AngartFilm, 18.10.2012 - reportaža s komentarjem
Odločil sem se, da
pričujoče besedilo oblikujem tako, kot je vidno že v naslovu –
reportaža s komentarjem. Če mi je še kaj ostalo od mature –
reportaža naj bi bila »objektivna«, vendar si ne morem pomagati,
da ne bi vključil lastnih opažanj in razmišljanj. Namen teksta je
predvsem predstaviti, kaj konkretno se je odvijalo na dogodku in ga s
tem približati ljudem, ki niso prišli.
Torej – to
besedilo govori o prvem dogodku AngartFilm, ki se je odvil v četrtek,
18.10.2012, v Infoshopu na Metelkovi. Je prvi del tematskega sklopa
pod mentorstvom neodvisnega filmskega režiserja, Dimitra Anakieva.
Slednji je svoje štiri četrtkove večere razdelil na polovico, pri
čemer bo prva obravnavala temo izbrisa, druga pa NOB.
Večer je otvoril
Aljoša Dujmić, absolvent na oddelku za etnologijo in kulturno
antropologijo (OEiKA) na Filozofski fakulteti, ki je v največji meri
tudi zastavil koncept dogodkov AngartFilm. V svojem obširnem uvodu
je začel z zgodbo Charlesa Dickensa v romanu »Great Expectations«
in jo povezal z istoimenskim filmom režiserja Davida Leana, saj
imata oba podoben fokus – to je pravni sistem. In kako se to
povezuje s tematiko večera? Tudi mi smo se dotaknili pravnega
sistema, saj je prav ta omogočil veliko črno piko v zgodovini
Slovenije in to že kar takoj na njenem začetku. To je bil izbris
25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in odvzem pravnega
statusa tem ljudem, ki se je zgodil 26. februarja leta 1992.
Izhajajoč iz koncepta Michela Foucaulta »tehnike vladanja« je
Aljoša pokazal, kako se je slednja manifestirala na manjšini –
izbrisanih. Nadalje je Aljoša, opirajoč se na koncept »podganarja«,
ki ga je uvedel Alain Badiou, vpeljal v zgodbo izbrisanih pravnika in
bivšega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki se »zavzema« za
pravice izbrisanih. Razložimo z besedami Aljoše - »za podganarje,
po Badiouju, je značilno /…/, da so vrženi v trajanje, ki se jim
ponuja in sami niso zmožni vzpostaviti nekega drugega trajanja,
zastopajo čas, ki nam ga dodeljuje država ali stanje situacije«.
Hitro
smo povzeli Krivičevo e-poštno sporočilo z naslovom »Moje
opravičilo«, ki ga je kot pravni zastopnik poslal po elektronski
pošti različnim strankam, izbrisanim, ki naj bi jih zastopal na
Evropskem sodišču za človekove pravice ali Ustavnem sodišču
(US). V njem na primer piše:
Žal sem (po nekaj mesecih) šele med
prvomajskimi prazniki našel toliko časa, da sem pregledal svoj
natrpani in žal neurejeni arhiv in v njem končno našel omenjeni
sklep US, ki sem ga takrat očitno nekam založil in pozabil nanj.
Zato se Milanu Aksentijeviću opravičujem. Žal take napake nisem
naredil samo pri njem, ampak se mi je pripetila še nekajkrat - …
Aljoša
je po nekaj prebranih odlomkih sklenil, da ta cinizem in aroganca ne
potrebujeta komentarja, mi se mu na tem mestu pridružujemo.
Besedo
sta prevzeli absolventki OEiKA Maruša Golob in Anja Muhvič, ki sta
sodelovali pri raziskovanju teme izbrisa in tudi pri nastanku knjige
»Zgodbe izbrisanih prebivalcev«.
Kot je omenila Maruša, v tej knjigi
»izbrisani postanejo enakovredni sodelavci raziskovalnega procesa«
in nadaljevala, da z osebnimi zgodbami celoten fenomen izbrisa
postane »bolj viden« - dobi podobe in konkretnost. Potem sta
govornici na kratko razložili oz. povzeli, kako se je izvršil
izbris:
V
Jugoslaviji smo vsi imeli v dokumentih zapisano jugoslovansko
državljanstvo, v matičnih knjigah pa je bilo zapisano tudi
republiško državljanstvo, katerega ljudje niso poznali. Tega so ob
rojstvu otrokom pripisovali arbitrarno – včasih po državi
rojstva, včasih po državi rojstva enega ali drugega starša. Tisti,
ki so po osamosvojitvi živeli v Sloveniji – nekateri zaradi
notranjih migracij, drugi pa so bili tukaj že rojeni – in niso
imeli slovenskega republiškega državljanstva, naj bi za
državljanstvo nove države zaprosili, drugi pa so ga dobili
avtomatsko. O tem, da morajo zaprositi, naj bi ljudje dobili domov
obvestilo. Vendar pa ga nekateri niso dobili, drugi pa iz različnih
razlogov niso zaprosili v določenem roku – nekateri so mislili, da
jim pripada, ker so se čutili Slovence, drugi so se čutili
užaljene, tretji so mislili, da je za bivanje dovolj stalno
prebivališče, če dobijo državljanstvo neke druge države, itd.
Razlogov je nešteto. Nekateri pa so vloge dejansko oddali, ampak so
zaradi nacionalizma uradnikov končali nekje v smeteh. Vsi tisti,
katerih vloge se niso znašle na pravem kupu, so bili 26. 2. 1992
izbrisani iz registra stalnih prebivalcev in so tako ostali brez
kateregakoli statusa, se pravi so pravno nehali obstajati. Šlo je za
več kot 25 000 ljudi, ki jim je bila čez noč pripisana identiteta
»tujcev«. To dejanje, ki ni bilo podprto z nobenim zakonom, ampak
je bilo interno navodilo MNZ, je bilo protizakonito, ker je bila
ljudem odvzeta že pridobljena pravica do stalnega prebivališča, o
tem, kakšne bodo posledice, če ne zaprosijo za državljanstvo, pa
niso bili obveščeni. Za to, da so bili izbrisani iz registra
stalnih prebivalcev, so ljudje izvedeli takrat, ko so se prvič po
26. 2. 1992 srečali z uradno osebo. Takrat so jim odvzeli oziroma
uničili dokumente, ker so bili ti neveljavni. Tako se je zanje
začelo življenje brez vsakršnega statusa.
Nadalje je bilo
vprašanje izbrisa razširjeno na vse konsekvence, ki jih je
potegnilo za sabo (kršena pravica do premoženja, področje dela,
zdravstvenega zavarovanja, šolanja otrok, zavračanje nosečnic ob
porodu, …). Zaključili sta v angažiranem duhu in nas vse pozvali,
da »po svetu hodite odprtih oči, premišljujete o učinkih svojega
dejanja in se odločno uprete vsakršnim praksam izključevanja«!
Kot sem omenil
zgoraj, je »moč zgodbe v tem, da izbrisanemu posamezniku da glas,
ime, spol, starost« - točno to pa je naredil tudi neodvisni filmski
režiser Dimitar Anakiev v svojem filmu »Slovenija moja dežela«
(2012). Film je bil sofinanciran s strani ministrstva za kulturo
prejšnje vlade, zdaj pa je prepovedan. Demokracija? Ne, Slovenija.
Po mnenju Anakieva film ni bil sprejet na 15. festival slovenskega
filma ne zaradi »nezadoščanja selektorskim kriterijem«, kot se
glasi uradni »izgovor«, pač pa zato, ker je izpostavljeno
brigadirstvo Janeza Janše (in še mnogo drugega, dodajam sam). Film
se vrti okoli življenjskih zgodb dveh izbrisanih - Nisvete Lovec in
Irfana Beširevića. Kot piše v uradnem sinopsisu, je Slovenija moja
dežela »film o izkoreninjenosti in človeški potrebi po družbeni
pripadnosti«. Anakiev je izpostavil, da se v primeru izbrisa ne more
govoriti o »nacionalistični potezi«, saj pod tem razume grajenje
cest, bolnišnic itd., torej delovanje za dobro državljanov. Po
njegovem bi bil boljši izraz »šovinizem«, saj bolj natančno
zaobjame celovitost tega fenomena. Nadalje je Anakiev izrazil
razočaranje nad levico, saj se je odrekla marksizmu zavoljo
»sledenja Evropi«, zdaj pa zaradi njene notranje nekoherentnosti
Slovenija ne premore konkretne opozicije trenutni oblasti. V
marksizmu Anakiev vidi še vedno uporabno miselno orodje za razlago
sodobnih procesov, ali če nadaljujem in uporabim njegove besede:
»Zame je levica brez marksizma kot kava brez kofeina«.
Po
ogledu filma je sledila živahna diskusija. V njej je aktivno
sodeloval tudi eden izmed izbrisanih in izpostavil nujnost »higiene«
z najstrožjo obsodbo odgovornih za izbris s strani javnosti.
Predstavljeni so bili mnogi različni pogledi na isto tematiko, kot
na primer vzporednost dogajanja izbrisa in privatizacije. Nadalje je
bilo govora tudi o nujnosti »javnega intelektualca«, saj zdaj prav
ta v Sloveniji, zdi se, manjka. Ljudje s specifičnim znanjem o
nacionalizmu, ksenofobiji, šovinizmu in podobnem bi morali hitro
prepoznavati registre teh procesov in nanje aktivno ter predvsem
javno opozarjati. Predstavljena je bila tudi pobuda, da se spiše
resolucijo o defašizaciji in denacizaciji naše države. Ta misel je
končala triurni večer, ki pa se je »neuradno« še nadaljeval.
Kup
vprašanj je ostalo še odprtih, vendar nas veseli aktivnost razprave
in predvsem odziv ljudi na povabilo k dogodku, saj je bil Infoshop
kar poln. Naslednji četrtek bo na sporedu drug film z drugimi gosti
iz vrst študentov, tema pa ostaja ista. Meni ostane le še vabilo na
naslednje srečanje v četrtek zvečer v Infoshopu, oziroma povedano
drugače (seveda sposojeno): ista ura, isti kanal.
Ker v besedilu
omenjam nekatere koncepte, uporabljene v uvodu Aljoše Dujmića,
dolgujem še kratek seznam referenc za morebitno nadaljnje branje:
Badiou, Alain
2008 Ime česa je
Sarkozy? Ljubljana: Sophia.
Dolar, Mladen
2010 Kralju
odsekati glavo : Foucaultova dediščina. Ljubljana: Krtina.
Foucault, Michel
2007 Življenje
in prakse svobode : izbrani spisi.
Ljubljana : Littera picta.
Lipovec
Čebron, Uršula in Jelka Zorn, ur.
2011 Zgodbe
izbrisanih prebivalcev. Ljubljana: Sanje.
avtor teksta: Juš
Škraban
