Porto Alegre, Brazilija.
sreda, 7. december 2011
četrtek, 24. november 2011
NI GRAJENJA BREZ PODIRANJA
»Vsi ljudje po naravi težijo k znanju,« je že pred letom nič dejal Aristotel. Nekaj stoletij za njim pa je ugledni sir Francis Bacon potrdil: »Človekova suverenost je v znanju.« Lahko bi rekli, da je Baconova misel le nekakšna nadgradnja Aristotelove. Človek si želi znanja, z njim upravljati in kazati svojo intelektualno moč. Ljudje smo si v določenih točkah našega življenja nedvomno zelo podobni in strmimo k istim ciljem. Zanimivo je, da Aristotel in Bacon nista. Sir Bacon je namreč znan po tem, da je zavračal Aristotelove ideje in filozofije, zato ju želim vzeti kot konfrontacijo trenutnega stanja v Sloveniji. Tako kot študentje, verjamem, da tudi tisti na oblasti, želijo na znanju temelječo družbo - korelacija med višjo izobrazbo in pozitivnimi vplivi na družbo je potrjena. Vsi imamo iste cilje, a le poti za dosego le-teh se med nami razhajajo. Ta kriza se kaže v marsikateri študentski problematiki, sama pa bi kot ključno in v zadnjem času zelo aktualno izpostavila bolonjsko reformo. Ali raje kar bolonjska katastrofa, kot jo je poimenoval dr. Jože Mencinger. Da pa jo lahko sploh opredelimo s tem samostalnikom, moramo najprej poiskati nekaj ključnih implikacij, ki jih je prinesla v naše visoko šolstvo.
Za izhodiščno točko bi vzela po mojem mnenju kar prvi (visokoleteči) cilj te reforme – skrajšanje časa in večjo kakovost študija ter posledično prejšnji vstop na trg dela. Ko pomislimo kako so se tega lotili, lahko rečemo, da kar logično. Preoblikovanje programov iz 4+1 v 3+2 grafično res ponazarja prejšnje končanje študija, a ob tem ne morem mimo vsebinskih (ne)sprememb pa tudi sprememb v ravni izobrazbe. Učinek je jasno ravno nasproten od želenega – študij se z absolventskim stažem, prav tako pa z množičnim odločanjem mladih za drugo stopnjo študija dodatno podaljšuje, standardi programov pa so se zaradi prenove „na vrat na nos“ logično znižali. Ta problem je z zanimivim primerom izpostavil tudi dr. Pavel Zgaga: »Naša bolonja je postala predvsem formalna reforma; njeno nosilno geslo je bilo 3+2 ali 4+1, vsebinska vprašanja pa so bila zapostavljena. To je približno tako, kot da bi vas pri razmisleku o novem avtu vodila dilema o številu vrat, ne pa vse tiste podrobnosti, ki so dejansko pomembne«. Razlog za to polomijo vidim predvsem v napadu univerze in njene avtonomije ter ustvarjanju reforme »od zgoraj«, a vendar po drugi strani ne morem prezreti napak univerz, ki so s profesorji na čelu adaptirane in ohranjajo svoj status quo. Opaziti je, da nekateri za polom bolonjske reforme krivijo univerzo, spet drugi politične oblasti, a sama mislim, da se je to zgodilo »v paketu«. Dobro bi bilo trenutni Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo malce preoblikovati oziroma zamenjati nekaj ključnih predstavnikov. Boljše rezultate pa mislim, da bi prineslo tudi to, da bi bilo v svetu zastopanih več študentov; razmerje med študenti in ostalimi zastopniki bi se moralo spremeniti v enakovredno - 50 % študentov in 50% predstavnikov univerz, delodajalcev, predstavnik vlade, minister za visoko šolstvo,.. Po drugi strani se včasih ne bi bilo slabo uzreti v preteklost in iskati vzorce spodobnega šolstva v njej; samo spomnimo se Humboldtovega koncepta visokega šolstva, ki narekuje svobodo in avtonomijo univerze. Cilji univerze so osebnostni razvoj, priprava diplomantov na aktivno državljanstvo, večanje znanja, spodbujanje znanstvenega dela in povečanje zaposljivosti – vse to pa je mogoče doseči le na podlagi akademske svobode in avtonomnosti. Ključno je, da se izobraževanje tudi v času gospodarske krize ne prilagaja trgu dela in da se ne razvija le določen segment, ki ga trenutno potrebuje gospodarstvo. Da s svojo kritiko ne bom aplicirala le na našo vlado, naj se še osredotočim na profesorje, kateri očitno ne razumejo pomena kakovosti študija in razvitosti mehanizmov. In ker vem, da so že v zgodovini uspešni govorci bili uspešni zaradi svojih nagovorov, naj zdaj nagovorim vas, dragi profesorji: »Mladi ne bomo konkurenčni na trgu delovne sile pri nas, še manj pa kje drugod, če nas boste poučevali o preživelih tehnologijah in zgrešenih teorijah. Mi hočemo več! Preprosto se že sprijaznite s tem, da je potrebno medsebojno priznavanje resničnih dosežkov uma od vaših ostalih kolegov, četudi so mlajši. Ne dušite nam prostora mišljenja! In brez skrbi, zaradi tega ne boste izgubili služb ali svojega opevanega statusa quo! Določene spremembe in inovacije bi nas lahko končno postavile ob bok vsem tistim državam, ki se lahko ponašajo z velikim procentom visokošolsko izobraženih! Ogromno lahko pripomorete k esenci univerzitetnega znanstvenega polja!« (Ker nisem velik zgodovinski govorec, dvomim v uspešnost svojih besed).
Kot naslednji cilj reforme bi izpostavila nedopustno dejstvo (ne)dostopnosti študija, ki naj bi se izboljšalo. Pričakovanja so bila zares visoka, saj je večina ljudi menila, da bo bolonja prinesla cenejše visoko šolstvo. Že samo dejstvo, da se je študij zaradi 2. stopnje podaljšal za eno leto prinaša, ali pravilneje rečeno, odnaša večji finančni zalogaj. Drži dejstvo, da je cena študija odvisna od programa, a grobe analize kažejo na to, da naj bi se stroški na naravoslovno-tehniških fakultetah povišali približno za deset odstotkov, na družboslovnih pa kar za štirideset. A podražitev sploh ne bi bila problematična, če bi država namenila več denarja bolonjski reformi. V nasprotju s tem so naredili podlo potezo z obljubljanjem brezplačnega študija tako na prvi kot tudi na drugi stopnji, hkrati pa v proračun niso dodali niti evra več. Tako so ustvarili velik socialni filter, ki brez dvoma negira pojmovanje socialne države. Tudi to, da je doktorski študij plačljiv je absurd, saj bi moralo biti šolanje v javnih šolah brezplačno, doktorski študij pa bi obvezno moral pasti v rang rednih študijev. Zavedam se, da izvajanje doktorskega študija nekaj stane, a na državi je, da premisli o svojih vizijah kam in v koga se jim splača investirati sredstva. Ob vsem tem pa ne morem prezreti vprašanja kako sploh bomo čez nekaj let zagotovili vložek najmanj 2 % bruto domačega proizvoda v izobraževanje, ko pa vlada zaradi krize celo zmanjšuje te deleže. Zdi se mi da poznam vladni odgovor na to – gremo po najlažji poti in uvedimo šolnine. Če je to konstruktivna rešitev finančno podhranjenega visokošolskega sistema, naj premisli vsak sam. Meni se ne zdi. Zadnji čas je, da se najde spodobna alternativa za financiranje visokega šolstva, vsekakor pa ta alternativa niso šolnine. Smo v začaranem krogu - denar, ki ga za visoko šolstvo v času krize ali cejenju mleka in medu ni. Rastko Močnik ta problem komentira: »Ne nasedajte govoričenju, da ni denarja, ker to ni res. O tem, koliko bo za kaj denarja, odloča vlada. Na primer z davčnim sistemom. Mi imamo še vedno štiri davčne razrede, kjer je le blaga oblika enotne davčne stopnje. Naj se obdavči bogataše in kapital«. Povišano obdavčitev tudi sama vidim kot rešitev iz takšnega stanja. Pri tem imajo neverjetno težo tudi spodbude za zasebno financiranje visokega šolstva (gospodarski prispevki). Skromen začetek, a nekaj definitivno obeta. Izobrazba je konec koncev eden izmed temeljev napredka in ne smemo dopustiti, da je onemogočena zaradi finančnih težav.
Vsi dobro vemo, da rešitve za izhod iz trenutnega položaja obstajajo. Bolonjska reforma je padla, k nam pa prihaja novi val sprememb z Nacionalnim programom visokega šolstva 2010-2020. Najbrž se premalo ljudi zaveda kako pomembno težo nosi visoko šolstvo za podobo Slovenije po letu 2020. Zdi se, da je premalo tistih, katerih pogled bi bil pripravljeni seči čez parcialne ali lastne interese. Res je, da se veliko katera država Evropske unije sooča s problemi, ki jih je prinesla bolonjska reforma, a za razliko od nas druge države ukrepajo že nekaj časa. Naivno je misliti, da je šola(nje) ideološki aparat države, s katerim se vedno radi pohvalimo, če vanj ne vlagamo nič. Vse bolj postajamo odvisni od ljudi, ki so po svetu korakali z odprtimi očmi in to ne le za svoje poklicne interese, tistim, ki niso blizu intelektualnega samomora. Nujno je, da tem ljudem prisluhnemo, saj verjamem, da so polni učinkovitih rešitev. Po drugi strani se zavedam veličine tistega, ki mu bo nekoč (uspešno) uspelo reformirati hram učenosti – nujno bo načelo: »Ni grajenja brez podiranja!« Potrebno bo dolgoletno garanje ter upoštevanje potreb in soočanje argumentov različnih strani. Zadnji čas je, da študentje začnemo veljati kot konstruktivni partnerji in da vodilni začno uporabljati našo kritiko, saj pri vsem tem vendar gre za intersubjektivno komponento naše družbe – segregacija je pri tem popolnoma nepotrebna. In brez skrbi, študentje se teh dejstev ne bomo naveličali ponavljati!
sreda, 23. november 2011
Sklep skupščine z dne, 22.11.2011
SKLEPI SKUPŠČINE 22. NOVEMBRA 2011 NA FILOZOFSKI FAKULTETI
- Začetni program zasedbe:
12.00 Zbor v avli FF
12h – 13h
a. Obhod po učilnicah: prebere se manifest in povabi študentke, študente in učiteljice, učitelje, da se pridružijo zasedbi; obvesti se, da bo skupščina zasedbe zahtevala od vodstva fakultete, da se ne izvaja sankcij proti udeleženkam in udeležencem zasedbe.
b. Ob odmorih se zasede 2 – 3 predavalnice. Na predavalnice se pritrdi napise,
ki pojasnjujejo, da so zasedene in da v njih poteka program zasedbe.
c. V avli se postavi info-točka; informativna skupina deluje ves dan, že od
jutra.
13.00 Skupščina v avli fakultete. Ozvočenje priskrbi vodstvo FF. Eno stopnišče
se pusti odprto za prehod; drugo stopnišče rabi za govorniško tribuno.
Nadaljnje že programirane dejavnosti:
okoli 14.00 Delavci Luke Koper predstavijo svoj boj.
20.00 KUD Ljud – fizični teater
- Od vodstva FF se zahteva, da vnaprej obljubi, da ne bo izvajalo nikakršnih sankcij proti udeleženkam in udeležencem zasedbe: ne proti študentkam, študentom ne proti zaposlenim ne proti osebam v raznih pogodbenih razmerjih.
- Proučiti je treba načine, kako bi se sodelovanje pri zasedbi priznalo in ovrednotilo kot del študijskega procesa: kot priznanje prakse … ipd. (kot izdelava seminarske naloge, opravljanje izpita); kako se udeležba pri zasedbi dokazuje (s pričami, fotografijami …).
- Postavi se nekaj zahtev, ki jih je mogoče uresničiti v razmeroma kratkem roku; postavi se rok za izpolnitev teh zahtev. Če se zahteve do roka ne izpolnijo, skupščina odloči, ali se zaostri dejavnost zasedbe.
- V času zasedbe predavalnic v pritličju se izvaja propagandna dejavnost ozaveščanja med študentkami in študenti in drugimi morebitnimi zavezniki.
- Skupščina zasedbe se bo sestajala vsak dan ob določenem času. V času zasedbe je skupščina najvišje telo odločanja na fakulteti. Skupščina sproti določa program zasedbe.
- Aktivisti in aktivistke bodo v času zasedbe spali na fakulteti.
torek, 22. november 2011
POZIV
Kam gremo?
Vključeni smo v bolonjski študijski proces, katerega namen je podrediti se trgu in s tem kapitalu. Na vsakodnevnem koraku lahko zasledimo kako zmaguje pohlep in vključuje socialni darvinizem v vsakodnevni prostor. Študijski proces v katerem smo se znašli je postal svojevrstna mašinerija pisanja seminarskih nalog, hitro branih tekstov, obligacij in obvez, izkoriščanja in prikrivanja – kar še zdaleč ni kvaliteta ampak tekoči trak. Če bo šlo tako naprej bodo naši zanamci morali plačati s šolnino dodiplomski študij, mi pa podiplomske in ostale študije.
Smo v situaciji nevzdržnih razmer. Univerza naj bi bila neodvisna produkcija znanja. Ukleščeni pa smo v sistem, ki nas podreja v vodljive posameznike neoliberalnih izkoriščevalcev. Kako dolgo se bomo še poniževali?
Vsi skupaj smo del našega bivanjskega prostora – Zemlje, ki so jo delimo z vsemi. Samo spremljamo imperializem/izkoriščanje, globalno segrevanje in državo. Kako pa mi vsi sodelujemo pri tem? Že samo s tem da smo zraven. In ali nič ne prispevamo? Mogoče pa lahko.
V torek, 22.11. 16:00 bo JAVNA TRIBUNA v avli Filozofske fakultete, kjer imamo možnost se odločiti: ali bomo še naprej opazovalci ali soustvarjalci novega prostora. V sredo, 23.11. ob 12:00 bo začetek OSVOBOTIVE FILOZOFKE FAKULTETE, kjer lahko soustvarimo nov prostor. Kakšen? Takšnega kakršnega si želimo, zaslužimo in lahko imamo. Lahko izpostavimo konkretne probleme in podamo možne rešitve.
Do sedaj so bili drugi režiserji našega največjega odra - Zemlje, ki so izkoristili človeštvo v svoj prid in si nabrali naše bogastvo. Mi pa smo bili poslušni igralci, ki skačejo po odru po taktu. Ali še nimamo dovolj.
Naša Filozofska fakulteta je eden od čolnov, ki pluje po tej zemlji. Na njem smo vsi študentje, profesorji, asistenti, raziskovalci, zaposleni... In kako se učimo krmariti nas zaznamuje za celo življenje. Kaj se učimo in bomo učili, če pa je že sam študij postal krmilo kapitala in izkoriščanja ljudi. Kaj smo se naučili? V sredo imamo možnost, da jo skupaj osvobodimo in naredimo prostor razvoju znanosti, ki nam bo dala možnost svobode, avtonomije in odkritega razpravljanja ter rešitve o temeljnih družbenih problemih. Ali pa smo kritični samo do izdelkov, ki jih ne maramo ali smo kritični zato da kaj spremenimo na boljše?
Kako je mogoče, da imamo toliko znanja in vedenja, knjig-jih bomo pustili da se na njih nabira prah in pustimo temi, da ponovno zavlada kot v srednjem veku?
Dajmo v roke znanje in vedenje ter ga končno že uporabimo. Imamo odgovore na vprašanje kaj in kako in kako torej, da ne odgovarjamo? Bodimo že končno svoji režiserji našega vsakdanjega življenja!
V SREDO JE ZA TO ČAS: ob 12ih pred FILOZOFSKO FAKULTETO!!!!
POZIV ŠTUDENTOM ZA PREDLOGE, ŽELJE…
Kolegi študenti in študentke angažirani vas pozivamo, da pokukate zastavljenih okvirjev programa, ki bi se očitno rad privatiziral, skrajšal dragoceni čas vašega študija ter vse to za povrh še mastno zaračunal. 'NE PLAČAM, SPLOH NI UŽITNO!' Kako bi pa bilo, ko pa dlje, kot bi kdo želel študirati in bolj kot bi morebiti kaj v resnici utegnilo zanimati njegovo dušo, več lahko plača za ta zbirokratizirani šmorn.
Seveda ČAS v povezavi S POSPEŠKOM k ZAPOSLITVI – o kateri na tem mestu niti ne bi – je seveda zelo pomemben v kapitalistično obarvanih argumentih. Tako zelo, da so bili preslišani argumenti po pravici po brezplačnem izobraževanju, po kvalitetnejšem izobraževanju, po boljših pogojih bivanja v kraju študija. Preslišani so bili tudi strahovi, da se bo univerza industrializirala. In tako kar k tekočemu učenjaškemu traku prosim in brez protestov, kam že?
Študij že cilja na zaposlitev, a v svoji univerzalni pojavi kaj rad tu in tam pohiti v svet idej. In sedaj se mu je – modrecu – porodilo, da ima dovolj teh kapitalistično vsiljivih direktiv, zato bo protestiral, zasedel fakulteto, osvobodil prostor in si končno privoščil kvaliteten čas za pogovore, razmišljanje in morebiti tudi za umetnost.
Tako vas pozivamo k kolektivnemu duhu v teh procesih in vas s obenem nagovarjamo, da spišete vaše predloge in želje po spremembah ter, da se konec koncev udeležite torkove tribune in/ali sredine OSVOBODITVE, za katero ne pozabite na spalno vrečo.
Dodajamo se nekaj predlogov:
širše univerzitetno: - brezplačen študij, ukinitev bolonije, absolventski staž in še kakšne druge oblike, ki pripomorejo k poglobljenemu študiju;
stran s prekernimi razmerji in na plano ugodna delovna razmerja;
aktualnost programa;
zagotovljena socialna varnost in prijetno bivanje v kraju študija z možnostjo sanjanja in več s pogoji za uresničevanje sanj;
štipendije, ki so vložene v študij, brez zamejitve kdaj mora biti ta končan. Sploh pa ne v smešno kratkem kapitalistično odmerjenem času. Če pa bi kdo to omenjal, bi se morale štipendije zvišati – ali pa bi padla ena bonusna – na račun stresa in ostalih bolh;
sodelovanje s profesorji;
sprememba v kulturni zavesti; več kulture, več umetnosti;
etika v medsebojnih odnosih;
humor – da nanj ne pozabimo;
opevanje ideje o mimobežništvi sistema, če bo ta pokazal zobe..,
…
V upanju na začetek...
Kako priti na cilj?
Čar naše vede so odnosi z ljudmi. Od njih in z njimi se učimo, zato, da bi lahko učili in se učili z drugimi. Zatorej, obstaja kaj boljšega kot zaključiti z mislijo enega izmed njih:
»Veste, to je kot na ladiji. Če si na oceanu in je megla, ti pa ne veš kam iti. Tavaš... malo levo, malo desno. Spremeni se veter, zanaša te na vse strani. Vedno ostajaš sredi oceana... Če pa si postavite cilj – ali grem na sever ali na jug – je to nekaj drugega. Torej, odločite se za smer. Začrtaš si kurz, iz točke A do točke B. Toda najprej moraš vedeti kje si, da veš kam greš. Ker, če tega ne veš, si izgubljen. Lahko krmariš, če veš kam greš. Cilj je, da iz oceana končno pridemo v luko, kjer te nobena burja ne odnese več proč.«
Besede Bruna Volpija Lisjaka.
Problem je skupen. Pišite nam !
angazirana.etnografija@gmail.com
Vključeni smo v bolonjski študijski proces, katerega namen je podrediti se trgu in s tem kapitalu. Na vsakodnevnem koraku lahko zasledimo kako zmaguje pohlep in vključuje socialni darvinizem v vsakodnevni prostor. Študijski proces v katerem smo se znašli je postal svojevrstna mašinerija pisanja seminarskih nalog, hitro branih tekstov, obligacij in obvez, izkoriščanja in prikrivanja – kar še zdaleč ni kvaliteta ampak tekoči trak. Če bo šlo tako naprej bodo naši zanamci morali plačati s šolnino dodiplomski študij, mi pa podiplomske in ostale študije.
Smo v situaciji nevzdržnih razmer. Univerza naj bi bila neodvisna produkcija znanja. Ukleščeni pa smo v sistem, ki nas podreja v vodljive posameznike neoliberalnih izkoriščevalcev. Kako dolgo se bomo še poniževali?
Vsi skupaj smo del našega bivanjskega prostora – Zemlje, ki so jo delimo z vsemi. Samo spremljamo imperializem/izkoriščanje, globalno segrevanje in državo. Kako pa mi vsi sodelujemo pri tem? Že samo s tem da smo zraven. In ali nič ne prispevamo? Mogoče pa lahko.
V torek, 22.11. 16:00 bo JAVNA TRIBUNA v avli Filozofske fakultete, kjer imamo možnost se odločiti: ali bomo še naprej opazovalci ali soustvarjalci novega prostora. V sredo, 23.11. ob 12:00 bo začetek OSVOBOTIVE FILOZOFKE FAKULTETE, kjer lahko soustvarimo nov prostor. Kakšen? Takšnega kakršnega si želimo, zaslužimo in lahko imamo. Lahko izpostavimo konkretne probleme in podamo možne rešitve.
Do sedaj so bili drugi režiserji našega največjega odra - Zemlje, ki so izkoristili človeštvo v svoj prid in si nabrali naše bogastvo. Mi pa smo bili poslušni igralci, ki skačejo po odru po taktu. Ali še nimamo dovolj.
Naša Filozofska fakulteta je eden od čolnov, ki pluje po tej zemlji. Na njem smo vsi študentje, profesorji, asistenti, raziskovalci, zaposleni... In kako se učimo krmariti nas zaznamuje za celo življenje. Kaj se učimo in bomo učili, če pa je že sam študij postal krmilo kapitala in izkoriščanja ljudi. Kaj smo se naučili? V sredo imamo možnost, da jo skupaj osvobodimo in naredimo prostor razvoju znanosti, ki nam bo dala možnost svobode, avtonomije in odkritega razpravljanja ter rešitve o temeljnih družbenih problemih. Ali pa smo kritični samo do izdelkov, ki jih ne maramo ali smo kritični zato da kaj spremenimo na boljše?
Kako je mogoče, da imamo toliko znanja in vedenja, knjig-jih bomo pustili da se na njih nabira prah in pustimo temi, da ponovno zavlada kot v srednjem veku?
Dajmo v roke znanje in vedenje ter ga končno že uporabimo. Imamo odgovore na vprašanje kaj in kako in kako torej, da ne odgovarjamo? Bodimo že končno svoji režiserji našega vsakdanjega življenja!
V SREDO JE ZA TO ČAS: ob 12ih pred FILOZOFSKO FAKULTETO!!!!
POZIV ŠTUDENTOM ZA PREDLOGE, ŽELJE…
Kolegi študenti in študentke angažirani vas pozivamo, da pokukate zastavljenih okvirjev programa, ki bi se očitno rad privatiziral, skrajšal dragoceni čas vašega študija ter vse to za povrh še mastno zaračunal. 'NE PLAČAM, SPLOH NI UŽITNO!' Kako bi pa bilo, ko pa dlje, kot bi kdo želel študirati in bolj kot bi morebiti kaj v resnici utegnilo zanimati njegovo dušo, več lahko plača za ta zbirokratizirani šmorn.
Seveda ČAS v povezavi S POSPEŠKOM k ZAPOSLITVI – o kateri na tem mestu niti ne bi – je seveda zelo pomemben v kapitalistično obarvanih argumentih. Tako zelo, da so bili preslišani argumenti po pravici po brezplačnem izobraževanju, po kvalitetnejšem izobraževanju, po boljših pogojih bivanja v kraju študija. Preslišani so bili tudi strahovi, da se bo univerza industrializirala. In tako kar k tekočemu učenjaškemu traku prosim in brez protestov, kam že?
Študij že cilja na zaposlitev, a v svoji univerzalni pojavi kaj rad tu in tam pohiti v svet idej. In sedaj se mu je – modrecu – porodilo, da ima dovolj teh kapitalistično vsiljivih direktiv, zato bo protestiral, zasedel fakulteto, osvobodil prostor in si končno privoščil kvaliteten čas za pogovore, razmišljanje in morebiti tudi za umetnost.
Tako vas pozivamo k kolektivnemu duhu v teh procesih in vas s obenem nagovarjamo, da spišete vaše predloge in želje po spremembah ter, da se konec koncev udeležite torkove tribune in/ali sredine OSVOBODITVE, za katero ne pozabite na spalno vrečo.
Dodajamo se nekaj predlogov:
širše univerzitetno: - brezplačen študij, ukinitev bolonije, absolventski staž in še kakšne druge oblike, ki pripomorejo k poglobljenemu študiju;
stran s prekernimi razmerji in na plano ugodna delovna razmerja;
aktualnost programa;
zagotovljena socialna varnost in prijetno bivanje v kraju študija z možnostjo sanjanja in več s pogoji za uresničevanje sanj;
štipendije, ki so vložene v študij, brez zamejitve kdaj mora biti ta končan. Sploh pa ne v smešno kratkem kapitalistično odmerjenem času. Če pa bi kdo to omenjal, bi se morale štipendije zvišati – ali pa bi padla ena bonusna – na račun stresa in ostalih bolh;
sodelovanje s profesorji;
sprememba v kulturni zavesti; več kulture, več umetnosti;
etika v medsebojnih odnosih;
humor – da nanj ne pozabimo;
opevanje ideje o mimobežništvi sistema, če bo ta pokazal zobe..,
…
V upanju na začetek...
Kako priti na cilj?
Čar naše vede so odnosi z ljudmi. Od njih in z njimi se učimo, zato, da bi lahko učili in se učili z drugimi. Zatorej, obstaja kaj boljšega kot zaključiti z mislijo enega izmed njih:
»Veste, to je kot na ladiji. Če si na oceanu in je megla, ti pa ne veš kam iti. Tavaš... malo levo, malo desno. Spremeni se veter, zanaša te na vse strani. Vedno ostajaš sredi oceana... Če pa si postavite cilj – ali grem na sever ali na jug – je to nekaj drugega. Torej, odločite se za smer. Začrtaš si kurz, iz točke A do točke B. Toda najprej moraš vedeti kje si, da veš kam greš. Ker, če tega ne veš, si izgubljen. Lahko krmariš, če veš kam greš. Cilj je, da iz oceana končno pridemo v luko, kjer te nobena burja ne odnese več proč.«
Besede Bruna Volpija Lisjaka.
Problem je skupen. Pišite nam !
angazirana.etnografija@gmail.com
sreda, 16. november 2011
Etnografski film - Dobrodošli v Gorenju
Delavci v proizvodnji Gorenja tvorijo svojevrstno družbeno realnost, s specifičnimi zakoni in načini komuniciranja oz. delovanja, ki pa v zadnjih letih doživlja korenite spremembe. Slednjih ne moremo obravnavati izven konteksta zunanjih politično-ekonomskih interesov, zahtev trga, tranzicije ter sprememb moralnih vrednot, film pa se osredotoča na emski pogled, ki sam izpostavi te dejavnike kot ključne za pre-strukturacije odnosov med delavci. Mehanizacija in posledično ukinjanje delovnih mest, optimizacija proizvodnje, zniževanje plač in novi val mlade delovne sile z drugačnimi vrednotami, so notranji rezultat omenjenih stremljenj. Film nas tako popelje skozi dan jutranje izmene, v katerem na eni strani, ob spremljavi sinhronih zvokov, opazujemo rutino proizvodnega procesa in podobe mogočne 'mašinerije', na drugi pa komentarje delavcev v zunanjih, bolj sproščenih okoljih namenjenim odmorom, kjer izpostavljajo svoje videnje odnosov znotraj Gorenja, bodisi med delavci samimi, bodisi med njimi in upravo.
...še beseda o etnografskem filmu...
Brez dvoma je tudi antropolog tisti, ki skozi diskurz producira subjekte in s tem ohranja, modificira oz. transformira pomene, vendar pa je specifika antropoloških diskurzivnih praks v tem, da subjektu lastne produkcije daje možnost samoreprezentacije. Tako imamo na eni strani subjekt, ki simbolizira delavsko problematiko, na drugi pa je taisti subjekt konkretna oseba, ki reflektira lastno pozicijo. Konec koncev, lahko slednje producira neko vedenje, ki leži onkraj esencializmov, stereotipov, redukcionizmov, predsodkov in posploševanj. Etnografski film je eden izmed načinov, ki dopušča in omogoča aktivno participacijo vseh njenih akterjev, vštevši tistih za kamero in tistih pred njo.
nedelja, 13. november 2011
Angažirana etnografija...njeni prvi koraki...
Angažirana etnografija. Kaj so njeni nameni/smotri?
...njeni prvi koraki...
Namen Angažirane etnografije je, v prvi vrsti, da se zberejo, kvalitativni podatki (s pomočjo etnografske metode), ki naj bi bili odraz nekega realnega stanja ljudi, ki se v vsakodnevnem življenju, vsak od njih po svoje, srečujejo s svojimi (eksistenčnimi) problemi. Te zbrane podatke bomo nato še sistematično obdelali (s pomočjo komparativne metode), kjer bo tudi možno izpostaviti, izluščiti določene vzorce, ki se pri večini pojavljajo oz. bolj jasno izstopajo iz zbranih podatkov naših terenskih etnografij. Nam pa bo tako tudi postalo bolj jasno to, kako se dejansko sistemski problemi, pri ljudeh, manifestirajo. Na ta način menim, bomo lažje analizirali nek širši družbeni vzorec, ga znali umestiti v širši kontekst (holizem) in kar je po mojem mnenju najpomembneje, na koncu še podali alternativo za razreševanje problema. Torej, dejansko nas ne zanima samo kaj oz. kateri problemi so in v kateri etnološki/antropološki kontekst ali diskurz spadajo (tako, po mojem mnenju, slednji ostajajo v večini primerov zaprti med stenami in so sami sebi namen), temveč kako naj se rešujejo. Radikalno misliti na družbenem, sedaj odprtem polju, ne pomeni nič drugega kot radikalno zahtevati in preko tega stvariteljsko izpeljati, ustvarjati (pozicije proti-moči), z in za namene in cilje tistih, ki so v poziciji izključenih, prizadetih ali kakorkoli marginaliziranih.
Zaradi razumevanja problemov in namenov po razreševanju le teh menim, da je nujno, da se Angažirana etnografija osredotoča, v različnih prostorih, na vse oblike ''nevidnih'' problemov, ki predstavljajo neko realnost ljudi samih in preseže naše predstave, onkraj obremenjenosti medijskega diskurza in (lastnih) ideologij. Brez poznavanja samega ozadja (problemov) ni mogoče jasno videti celote.
Aljoša Dujmić
četrtek, 27. oktober 2011
nestrukturiran intervju s študentko 2.letnika filozofije - naključno obiskovalko taborišča pred okupirano borzo
J: predstavlja avtorico, kot postavljalko vprašanj.
I: predstavlja neimenovano sogovornico.
I: predstavlja neimenovano sogovornico.
op. Sogovornica je več kot očitno, nakazovala željo po spremembah na makro in mikro ekonomskem območju. Izpostavljala je spremembe v smislu 'vrnitve k naravi', vendar je obenem ostala popolnoma nedefinirana ob vprašanju kdo bi lahko izpeljal spremembe na masovni ravni in izpostavljala zgolj individualnost na poti do sprememb, če ne upoštevamo zamaskiranega 'mi'. Izgleda, da svet dojema v nacionalnih oz. kontinentalnih okvirjih in konec kapitalizma se ji zdi mogoč. Ob tem, da so se zdeli njeni odgovori na trenutke protislovni.
J: Meniš, da bo to gibanje doseglo kakšno spremembo?
I: To gibanje cilja na svetovno spremembo, ne samo na slovensko spremembo. Zato mislim, da na ravni Slovenije ni mogoče nič spremenit. Recimo, tut če imamo mi proteste po celi Sloveniji ne bomo nič dosegli. Menim, da to dogajanje ne more imet nekga efekta. Ok. Mediji majo svoj vpliv na ljudi, to je res. Ampak, ali imajo lahko dovoljšen vpliv na ljudi? To je spet drugo vprašanje. Men se zdi, da to tukaj … taborjenje oz. postavljanje šotorov ne bo dost spremembe naredilo oz. doseglo.
J: Zakaj ne?
I: Zato, ker smo tako, ne vem, majhni in tolk del vseen enga sistema. Tut, če smo tukaj, smo še vedno del enga sistema. Amerika je bila prva, ki je vzpostavila te proteste in mi smo sledili in veliko drugih držav je sledilo. Medtem ko, če bi se mi odločili, kot prvo za investiranje v te oddaljene tuje države, ki so najbolj potrebne naše pomoči. Recimo v Sloveniji, niti ni tolk slabo spet, če primerjaš z recimo Indijo, če primerjaš s kakšno Tajsko, če primerjaš s kakšno Afriko. Ni tolk slabo spet. Recimo Afrika, ki je znana kot zibelka življenja. Če bi se tja premaknilo, da bi se cela evolucija, recimo na novo začelo tam. Da bi recimo tja šli in povedal 'vi morate cenit to kar imate; ste boljši od vseh ostalih držav; vi ne rabite oblek od Amerike; vi ne rabite hrane od Evrope; vi lahko vse to sami vzgojite; vi lahko gojite to konopljo pa iz tega naredite sami svoje obleke'. Ker recimo konoplja raste kot plevel, raste tut v Afriki, povsod. Zakaj more bit ravno ta bombaž, tisti ki vzpostavlja ceno, recimo Ameriki, Afriki.
J: Rekla si že, da po tvoje je prav, da se stvari spremenijo, ne?
I: Ja.
J: Kakšno spremembo pa bi si ti želela? Pa na kakšen način, bi recimo bila možna?
I: Men se zdi, da sprememba celotnega sistema, kakor svetovnega sistema, kakor je sedaj recimo kapitalizem, je, če se vrnemo nazaj v izvirnik. To se pravi v Afriko, če recimo tam pokažemo afričanom 'cenite to kar imate, vi ste najsrečnejši od vseh narodov na zemlji; s tem da ne kontribuirate Američanom, ne Afriko-Evropejcem, ne Azijcem, nikomur; ste sami zase'. S tem, da mi gremo v Afriko in njih naučimo kako izrabljat zemljo, kaj gojit tam. Kako vzgojiš hrano in to porabiš za nekaj, za svoje življenje. Ne pa zato, da ti to prodajaš naprej, da služis s tem. Ampak, da ti služiš sebi, svojim sosedom in v dobre namene.
J: Ok, Afrika kot del eksploatacije. Če v tem trenutku pustimo to, a bi lahko kaj takšnega tu začeli?
I: Ja, v redu. Ampak ne na tak način. Recimo, da bi začeli vsi ti ljudje, ki danes tukaj taborijo, da bi se vsi odrekli vozniškemu izpitu, da bi se vsi odrekli stanovanju v teh visokih stolpnicah, da bi bili vsi zadovoljni z malim, da bi vsak vzgojil tisto kar rabi za hrano za preživetje, namesto da bi kupoval to v trgovinah.
J: Men se definitivno zdi šotorjenje en korak pred tem, da se odpove vsem tem stvarem, ki si jih omenjala. Za druge skupine bi bila manj prepričana. A imaš mogoče še kakšno tretjo alternativo, ki bi lahko bila bolj učinkovita?
I: No recimo, zdi se mi to korak naprej – definitivno – od metanja kock v parlament. In pa to, da se ima še kakšno kitaro, tko da se tko pove, 'kaj hočem slišat'.
J: Kaj bi torej še lahko naredili v Sloveniji?
I: Ja, spet jaz imam en tak utopičen pogled na svet. Jaz bi vidla, kot prvi korak to, da bi se zaprlo mestno jedro, cel center. Se pravi tule od Bavarca pa nekje do tam do Aškerčeve, Rimske ceste, da se zapre promet. Da se začne vzpodbujat aktivnost človeka s kolesi, peš, čim več tega. Ker dandanes ko pogledaš v avto, eden se vozi v vsakem avtu.
J: Kakšen bi bil namen tega, da bi bilo vse zaprto?
I: Da se ljudje rekreirajo, da ne uporabljajo več toliko nepotrebnih sredstev za dosego cilja.
J: Pa se ti zdi da je izvedba tega mogoče preko trenutne oblasti? Oz., tudi če se zamenja oblast, katerikoli bodo že prišli na oblast. Se ti zdi možno, da bodo rekli 'dejmo se mi odpovedat kapitalu, pa dejmo zrihtat to'?
I: Ja, spet vsak tukaj gleda na svoj profit. Tukaj je treba gledat sam na to, recimo…pri ta novih politikih. Kdo bo gledal samo na svoj profit, ker bodo vsi gledali na svoj profit. Ampak, kdo bo gledal na širše dobro ljudstva. Recimo Jankovič, banalen primer, on bo razširil Bicikelj. S tem je lahko veliko doprinosa v blagajno. S tem, da je zaprl center je bilo tudi dost narejeno. S tem, da si ljudje vse bolj sposojajo bicikel za štiri ure, tačas ko so v službi, ko so kjerkoli drugje, si sposojajo ta 'bicikelji' in imajo tega sposojenega in potem nazaj grede si ga sposodijo za domov. Gre se zato, ne samo zato, da ti duhovno rasteš, ampak tudi fizično. Če ti ne boš fizično pripravljen, ne boš mogel niti psihično dohajat svojega telesa. Se pravi, moraš ti fizično pripravljenost nekako vzpostavljat, zato da boš lahko psihično deloval v svoji polni formi. Se pravi, jaz podpiram to, da čim več ljudi, ne samo po službi, pač teče. Po službi na sprehod, po službi karkoli drugega delat. Bolj podpiram to, da gre v službo peš, v službo s kolesom, v službo tekoč.
J: Pa se ti zdi, da trenutni družbeni sistem to omogoča?
I: »Trenutni družbeni sistem«, dej mi to definiraj. A svetovni, ali slovenski?
J: Slovenski.
I: Še zmeri ima vsak človek svobodno voljo. Še zmeri se lahko vsak odloči, da bo šel s kolesom, ne. In če bi se vsi zato odločili, bi bilo veliko manj avtov, veliko manj bi bilo onesnaževanja. Ampak, veliko manj bi bilo tudi prihodka v državno blagajno, s tem ker bi veliko manj ljudi tankalo, ane.
J: Pa v tem kontekstu si recimo predstavljaš konec kapitalizma?
I: Ja, mislim da bi lahko bila Slovenija dober vzgled. Ker smo tako majhni, bi si lahko privoščili. Če primerjamo recimo z Ameriko, oni ne morejo iz ene zvezne države v drugo zvezno državo pripeljat teh dobrin, recimo hrane brez bencina. Če bi mi to vse omogočil, s kočijami, konji, kolesi, kakorkoli. Al pa če bi vsak šel na tržnico s kolesom. Kakorkoli že. Bi lahko to dosegel, bi lahko bili mi vzgled drugim državam.
J: Samo kdo bi lahko to artikuliral pa vzpostavil takšno stanje zavesti?
I: To pa ne vem.
J: Se pravi, tebi se zdi potrebno, da se spremenijo stvari, če te prav razumem?
I: Ja.
J: Ampak na kakšen način? Kdo bo to začel? Na kakšen način? A bo imel začetni kapital za to?
I: »Začetni kapital« za to? Če pogledaš, dandanes rabiš za kolo, kolk rabiš 4 evre za letno karto.
J: Ne na individualni ravni, ampak da se potegne za sabo maso ljudi? Morda bi to pomenilo tudi več zamujanja in bi se temu primerno morala prilagajati tudi splošna kultura?
I: Jaz porabim sedem minut od Ruskega carja do Aškerčeve gimnazije. Se pravi, kjer je volja je tudi pot. Bolj kot je človek odločen zato, da nekaj spremeni, zato da bo dobro delal - s tem, da bo šel s kolesom. Čeprav recimo, to da greš ti s kolesom od Dunajski ni dobro zate, zato ker boš vdihaval tolk nešteto teh plinov, ker jih vsi avti oddajajo, da to ne bo več dobro zate. Ampak, to da greš ti s kolesom bo dobro za vse ostale, zaradi tega ker ne bo toliko gužve. Se pravi, če bi vsi tako razmišljal bi celo Slovenijo zaprli za avte.
J: Če te prav razumem, ti dejansko misliš da je 'revolucija' na individualni ravni?
I: Ja, mislim da je individualni človek lahko vzor vsem drugim ljudem. Absolutno.
J: Ja, samo kako bi se pa povezali in vedeli, da podobno razmišljajo? Kot so se recimo protestniki pred borzo?
I: Nisem rekla, da ne podpiram tega gibanja. Še zmerom ga podpiram, samo menim da ne bo imel nobenega efekta. Nisem čist sigurna, kaj mislijo da bodo dosegli. Mislim, da s tem ne bodo dosegli nič. S tem bodo opozoril nase, kar je tudi velik. Nekdo je rekel, da bodo ostali tu toliko časa, dokler kapitalizem ne bo padel. A verjamete kdo v to, da bo kapitalizem padel, če bodo dosti dolgo tukaj. Jaz dvomim v to, da kdo od njih to verjame.
J: A ti verjameš v to, da je mogoč padec kapitalizma?
I: Ja, seveda. Absolutno, saj je še vse padlo. Tko, bom rekla vsakdanje dogajanje, to kar je bilo že prej, ne samo na Wall Streetu, bi moralo biti vzgled. Recimo podpiram kampiranje pred borzo, ker se pove ljudem, da nam nekaj ne paše. Ampak, recimo sploh v tem obdobju, ko je Pahorjeva vlada padla, ne vem če je to produktivno. Če bi bilo to nekje vmes, še nekako. Zdej se mi zdi, da so vsi usmerjeni še bolj proti dozdajšnji vladi. Kaj pa bo potem, ko bo recimo nova vlada? Se bo še zmeraj tukaj kampiralo? Ko se bo naslednja vlada zavzemala za iste stvari, samo pod krinko, da se tega ne bodo zavedal?
J: Potem v bistvu kapitalizem ne more padet, če sam sebe reproducira, ne?
I: Lahko pade, seveda lahko pade. Mislim, kako sam sebe »producira«? Ja je težko iz te točke kjer smo danes it nazaj na tisto točko, recimo blagovne menjave. Težko je it nazaj in ljudem bi bilo treba pokazat, kako lahko je it nazaj. Ampak, mislim, da se s tem tukajšnjim taborjenjem ne pokažete, kako je lahko it nazaj. Ker tudi ti šotori, vse kar je tukaj zgrajeno, je bilo kupljeno s kapitalizmom. Medtem, ko če bi se sem prišlo in bi si zgradilo barake, iz nekih lesenih dreves. Če bi si sami vse zgradili, to bi bilo čisto drugo.
J: Samo, a se ti ne zdi, da bi bilo v tem primeru najprej potrebno beton razbit in počakat da trava zraste?
I: Ne, ni nujno da se beton razbije, da trava zraste. V tem je fora. Tudi če bi se vse pustilo, vse zgradbe, vse avte, bi narava vse to prerasla sčasoma. Samo pustit bi bilo treba. Ne bi se smelo udejstvovat. V tem je problem, da vsi še zmeraj tolk razmišljajo, da morajo delat, da bo dovolj hrane. Medtem, ko bi lahko sami sadili in imeli vse kar bi potrebovali za jest. Ne da bi delali za denar, da bi si kupili za jest, ampak da bi si neposredno vzredil nekaj kar rabimo za jest, pa eno kozo da imamo za mleko, pa eno ovco da imamo za volno. Vsak, da bi svoje vzgojil.
I: To gibanje cilja na svetovno spremembo, ne samo na slovensko spremembo. Zato mislim, da na ravni Slovenije ni mogoče nič spremenit. Recimo, tut če imamo mi proteste po celi Sloveniji ne bomo nič dosegli. Menim, da to dogajanje ne more imet nekga efekta. Ok. Mediji majo svoj vpliv na ljudi, to je res. Ampak, ali imajo lahko dovoljšen vpliv na ljudi? To je spet drugo vprašanje. Men se zdi, da to tukaj … taborjenje oz. postavljanje šotorov ne bo dost spremembe naredilo oz. doseglo.
J: Zakaj ne?
I: Zato, ker smo tako, ne vem, majhni in tolk del vseen enga sistema. Tut, če smo tukaj, smo še vedno del enga sistema. Amerika je bila prva, ki je vzpostavila te proteste in mi smo sledili in veliko drugih držav je sledilo. Medtem ko, če bi se mi odločili, kot prvo za investiranje v te oddaljene tuje države, ki so najbolj potrebne naše pomoči. Recimo v Sloveniji, niti ni tolk slabo spet, če primerjaš z recimo Indijo, če primerjaš s kakšno Tajsko, če primerjaš s kakšno Afriko. Ni tolk slabo spet. Recimo Afrika, ki je znana kot zibelka življenja. Če bi se tja premaknilo, da bi se cela evolucija, recimo na novo začelo tam. Da bi recimo tja šli in povedal 'vi morate cenit to kar imate; ste boljši od vseh ostalih držav; vi ne rabite oblek od Amerike; vi ne rabite hrane od Evrope; vi lahko vse to sami vzgojite; vi lahko gojite to konopljo pa iz tega naredite sami svoje obleke'. Ker recimo konoplja raste kot plevel, raste tut v Afriki, povsod. Zakaj more bit ravno ta bombaž, tisti ki vzpostavlja ceno, recimo Ameriki, Afriki.
J: Rekla si že, da po tvoje je prav, da se stvari spremenijo, ne?
I: Ja.
J: Kakšno spremembo pa bi si ti želela? Pa na kakšen način, bi recimo bila možna?
I: Men se zdi, da sprememba celotnega sistema, kakor svetovnega sistema, kakor je sedaj recimo kapitalizem, je, če se vrnemo nazaj v izvirnik. To se pravi v Afriko, če recimo tam pokažemo afričanom 'cenite to kar imate, vi ste najsrečnejši od vseh narodov na zemlji; s tem da ne kontribuirate Američanom, ne Afriko-Evropejcem, ne Azijcem, nikomur; ste sami zase'. S tem, da mi gremo v Afriko in njih naučimo kako izrabljat zemljo, kaj gojit tam. Kako vzgojiš hrano in to porabiš za nekaj, za svoje življenje. Ne pa zato, da ti to prodajaš naprej, da služis s tem. Ampak, da ti služiš sebi, svojim sosedom in v dobre namene.
J: Ok, Afrika kot del eksploatacije. Če v tem trenutku pustimo to, a bi lahko kaj takšnega tu začeli?
I: Ja, v redu. Ampak ne na tak način. Recimo, da bi začeli vsi ti ljudje, ki danes tukaj taborijo, da bi se vsi odrekli vozniškemu izpitu, da bi se vsi odrekli stanovanju v teh visokih stolpnicah, da bi bili vsi zadovoljni z malim, da bi vsak vzgojil tisto kar rabi za hrano za preživetje, namesto da bi kupoval to v trgovinah.
J: Men se definitivno zdi šotorjenje en korak pred tem, da se odpove vsem tem stvarem, ki si jih omenjala. Za druge skupine bi bila manj prepričana. A imaš mogoče še kakšno tretjo alternativo, ki bi lahko bila bolj učinkovita?
I: No recimo, zdi se mi to korak naprej – definitivno – od metanja kock v parlament. In pa to, da se ima še kakšno kitaro, tko da se tko pove, 'kaj hočem slišat'.
J: Kaj bi torej še lahko naredili v Sloveniji?
I: Ja, spet jaz imam en tak utopičen pogled na svet. Jaz bi vidla, kot prvi korak to, da bi se zaprlo mestno jedro, cel center. Se pravi tule od Bavarca pa nekje do tam do Aškerčeve, Rimske ceste, da se zapre promet. Da se začne vzpodbujat aktivnost človeka s kolesi, peš, čim več tega. Ker dandanes ko pogledaš v avto, eden se vozi v vsakem avtu.
J: Kakšen bi bil namen tega, da bi bilo vse zaprto?
I: Da se ljudje rekreirajo, da ne uporabljajo več toliko nepotrebnih sredstev za dosego cilja.
J: Pa se ti zdi da je izvedba tega mogoče preko trenutne oblasti? Oz., tudi če se zamenja oblast, katerikoli bodo že prišli na oblast. Se ti zdi možno, da bodo rekli 'dejmo se mi odpovedat kapitalu, pa dejmo zrihtat to'?
I: Ja, spet vsak tukaj gleda na svoj profit. Tukaj je treba gledat sam na to, recimo…pri ta novih politikih. Kdo bo gledal samo na svoj profit, ker bodo vsi gledali na svoj profit. Ampak, kdo bo gledal na širše dobro ljudstva. Recimo Jankovič, banalen primer, on bo razširil Bicikelj. S tem je lahko veliko doprinosa v blagajno. S tem, da je zaprl center je bilo tudi dost narejeno. S tem, da si ljudje vse bolj sposojajo bicikel za štiri ure, tačas ko so v službi, ko so kjerkoli drugje, si sposojajo ta 'bicikelji' in imajo tega sposojenega in potem nazaj grede si ga sposodijo za domov. Gre se zato, ne samo zato, da ti duhovno rasteš, ampak tudi fizično. Če ti ne boš fizično pripravljen, ne boš mogel niti psihično dohajat svojega telesa. Se pravi, moraš ti fizično pripravljenost nekako vzpostavljat, zato da boš lahko psihično deloval v svoji polni formi. Se pravi, jaz podpiram to, da čim več ljudi, ne samo po službi, pač teče. Po službi na sprehod, po službi karkoli drugega delat. Bolj podpiram to, da gre v službo peš, v službo s kolesom, v službo tekoč.
J: Pa se ti zdi, da trenutni družbeni sistem to omogoča?
I: »Trenutni družbeni sistem«, dej mi to definiraj. A svetovni, ali slovenski?
J: Slovenski.
I: Še zmeri ima vsak človek svobodno voljo. Še zmeri se lahko vsak odloči, da bo šel s kolesom, ne. In če bi se vsi zato odločili, bi bilo veliko manj avtov, veliko manj bi bilo onesnaževanja. Ampak, veliko manj bi bilo tudi prihodka v državno blagajno, s tem ker bi veliko manj ljudi tankalo, ane.
J: Pa v tem kontekstu si recimo predstavljaš konec kapitalizma?
I: Ja, mislim da bi lahko bila Slovenija dober vzgled. Ker smo tako majhni, bi si lahko privoščili. Če primerjamo recimo z Ameriko, oni ne morejo iz ene zvezne države v drugo zvezno državo pripeljat teh dobrin, recimo hrane brez bencina. Če bi mi to vse omogočil, s kočijami, konji, kolesi, kakorkoli. Al pa če bi vsak šel na tržnico s kolesom. Kakorkoli že. Bi lahko to dosegel, bi lahko bili mi vzgled drugim državam.
J: Samo kdo bi lahko to artikuliral pa vzpostavil takšno stanje zavesti?
I: To pa ne vem.
J: Se pravi, tebi se zdi potrebno, da se spremenijo stvari, če te prav razumem?
I: Ja.
J: Ampak na kakšen način? Kdo bo to začel? Na kakšen način? A bo imel začetni kapital za to?
I: »Začetni kapital« za to? Če pogledaš, dandanes rabiš za kolo, kolk rabiš 4 evre za letno karto.
J: Ne na individualni ravni, ampak da se potegne za sabo maso ljudi? Morda bi to pomenilo tudi več zamujanja in bi se temu primerno morala prilagajati tudi splošna kultura?
I: Jaz porabim sedem minut od Ruskega carja do Aškerčeve gimnazije. Se pravi, kjer je volja je tudi pot. Bolj kot je človek odločen zato, da nekaj spremeni, zato da bo dobro delal - s tem, da bo šel s kolesom. Čeprav recimo, to da greš ti s kolesom od Dunajski ni dobro zate, zato ker boš vdihaval tolk nešteto teh plinov, ker jih vsi avti oddajajo, da to ne bo več dobro zate. Ampak, to da greš ti s kolesom bo dobro za vse ostale, zaradi tega ker ne bo toliko gužve. Se pravi, če bi vsi tako razmišljal bi celo Slovenijo zaprli za avte.
J: Če te prav razumem, ti dejansko misliš da je 'revolucija' na individualni ravni?
I: Ja, mislim da je individualni človek lahko vzor vsem drugim ljudem. Absolutno.
J: Ja, samo kako bi se pa povezali in vedeli, da podobno razmišljajo? Kot so se recimo protestniki pred borzo?
I: Nisem rekla, da ne podpiram tega gibanja. Še zmerom ga podpiram, samo menim da ne bo imel nobenega efekta. Nisem čist sigurna, kaj mislijo da bodo dosegli. Mislim, da s tem ne bodo dosegli nič. S tem bodo opozoril nase, kar je tudi velik. Nekdo je rekel, da bodo ostali tu toliko časa, dokler kapitalizem ne bo padel. A verjamete kdo v to, da bo kapitalizem padel, če bodo dosti dolgo tukaj. Jaz dvomim v to, da kdo od njih to verjame.
J: A ti verjameš v to, da je mogoč padec kapitalizma?
I: Ja, seveda. Absolutno, saj je še vse padlo. Tko, bom rekla vsakdanje dogajanje, to kar je bilo že prej, ne samo na Wall Streetu, bi moralo biti vzgled. Recimo podpiram kampiranje pred borzo, ker se pove ljudem, da nam nekaj ne paše. Ampak, recimo sploh v tem obdobju, ko je Pahorjeva vlada padla, ne vem če je to produktivno. Če bi bilo to nekje vmes, še nekako. Zdej se mi zdi, da so vsi usmerjeni še bolj proti dozdajšnji vladi. Kaj pa bo potem, ko bo recimo nova vlada? Se bo še zmeraj tukaj kampiralo? Ko se bo naslednja vlada zavzemala za iste stvari, samo pod krinko, da se tega ne bodo zavedal?
J: Potem v bistvu kapitalizem ne more padet, če sam sebe reproducira, ne?
I: Lahko pade, seveda lahko pade. Mislim, kako sam sebe »producira«? Ja je težko iz te točke kjer smo danes it nazaj na tisto točko, recimo blagovne menjave. Težko je it nazaj in ljudem bi bilo treba pokazat, kako lahko je it nazaj. Ampak, mislim, da se s tem tukajšnjim taborjenjem ne pokažete, kako je lahko it nazaj. Ker tudi ti šotori, vse kar je tukaj zgrajeno, je bilo kupljeno s kapitalizmom. Medtem, ko če bi se sem prišlo in bi si zgradilo barake, iz nekih lesenih dreves. Če bi si sami vse zgradili, to bi bilo čisto drugo.
J: Samo, a se ti ne zdi, da bi bilo v tem primeru najprej potrebno beton razbit in počakat da trava zraste?
I: Ne, ni nujno da se beton razbije, da trava zraste. V tem je fora. Tudi če bi se vse pustilo, vse zgradbe, vse avte, bi narava vse to prerasla sčasoma. Samo pustit bi bilo treba. Ne bi se smelo udejstvovat. V tem je problem, da vsi še zmeraj tolk razmišljajo, da morajo delat, da bo dovolj hrane. Medtem, ko bi lahko sami sadili in imeli vse kar bi potrebovali za jest. Ne da bi delali za denar, da bi si kupili za jest, ampak da bi si neposredno vzredil nekaj kar rabimo za jest, pa eno kozo da imamo za mleko, pa eno ovco da imamo za volno. Vsak, da bi svoje vzgojil.
Naročite se na:
Objave (Atom)