NI GRAJENJA BREZ PODIRANJA
»Vsi ljudje po naravi težijo k znanju,« je že pred letom nič dejal Aristotel. Nekaj stoletij za njim pa je ugledni sir Francis Bacon potrdil: »Človekova suverenost je v znanju.« Lahko bi rekli, da je Baconova misel le nekakšna nadgradnja Aristotelove. Človek si želi znanja, z njim upravljati in kazati svojo intelektualno moč. Ljudje smo si v določenih točkah našega življenja nedvomno zelo podobni in strmimo k istim ciljem. Zanimivo je, da Aristotel in Bacon nista. Sir Bacon je namreč znan po tem, da je zavračal Aristotelove ideje in filozofije, zato ju želim vzeti kot konfrontacijo trenutnega stanja v Sloveniji. Tako kot študentje, verjamem, da tudi tisti na oblasti, želijo na znanju temelječo družbo - korelacija med višjo izobrazbo in pozitivnimi vplivi na družbo je potrjena. Vsi imamo iste cilje, a le poti za dosego le-teh se med nami razhajajo. Ta kriza se kaže v marsikateri študentski problematiki, sama pa bi kot ključno in v zadnjem času zelo aktualno izpostavila bolonjsko reformo. Ali raje kar bolonjska katastrofa, kot jo je poimenoval dr. Jože Mencinger. Da pa jo lahko sploh opredelimo s tem samostalnikom, moramo najprej poiskati nekaj ključnih implikacij, ki jih je prinesla v naše visoko šolstvo.
Za izhodiščno točko bi vzela po mojem mnenju kar prvi (visokoleteči) cilj te reforme – skrajšanje časa in večjo kakovost študija ter posledično prejšnji vstop na trg dela. Ko pomislimo kako so se tega lotili, lahko rečemo, da kar logično. Preoblikovanje programov iz 4+1 v 3+2 grafično res ponazarja prejšnje končanje študija, a ob tem ne morem mimo vsebinskih (ne)sprememb pa tudi sprememb v ravni izobrazbe. Učinek je jasno ravno nasproten od želenega – študij se z absolventskim stažem, prav tako pa z množičnim odločanjem mladih za drugo stopnjo študija dodatno podaljšuje, standardi programov pa so se zaradi prenove „na vrat na nos“ logično znižali. Ta problem je z zanimivim primerom izpostavil tudi dr. Pavel Zgaga: »Naša bolonja je postala predvsem formalna reforma; njeno nosilno geslo je bilo 3+2 ali 4+1, vsebinska vprašanja pa so bila zapostavljena. To je približno tako, kot da bi vas pri razmisleku o novem avtu vodila dilema o številu vrat, ne pa vse tiste podrobnosti, ki so dejansko pomembne«. Razlog za to polomijo vidim predvsem v napadu univerze in njene avtonomije ter ustvarjanju reforme »od zgoraj«, a vendar po drugi strani ne morem prezreti napak univerz, ki so s profesorji na čelu adaptirane in ohranjajo svoj status quo. Opaziti je, da nekateri za polom bolonjske reforme krivijo univerzo, spet drugi politične oblasti, a sama mislim, da se je to zgodilo »v paketu«. Dobro bi bilo trenutni Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo malce preoblikovati oziroma zamenjati nekaj ključnih predstavnikov. Boljše rezultate pa mislim, da bi prineslo tudi to, da bi bilo v svetu zastopanih več študentov; razmerje med študenti in ostalimi zastopniki bi se moralo spremeniti v enakovredno - 50 % študentov in 50% predstavnikov univerz, delodajalcev, predstavnik vlade, minister za visoko šolstvo,.. Po drugi strani se včasih ne bi bilo slabo uzreti v preteklost in iskati vzorce spodobnega šolstva v njej; samo spomnimo se Humboldtovega koncepta visokega šolstva, ki narekuje svobodo in avtonomijo univerze. Cilji univerze so osebnostni razvoj, priprava diplomantov na aktivno državljanstvo, večanje znanja, spodbujanje znanstvenega dela in povečanje zaposljivosti – vse to pa je mogoče doseči le na podlagi akademske svobode in avtonomnosti. Ključno je, da se izobraževanje tudi v času gospodarske krize ne prilagaja trgu dela in da se ne razvija le določen segment, ki ga trenutno potrebuje gospodarstvo. Da s svojo kritiko ne bom aplicirala le na našo vlado, naj se še osredotočim na profesorje, kateri očitno ne razumejo pomena kakovosti študija in razvitosti mehanizmov. In ker vem, da so že v zgodovini uspešni govorci bili uspešni zaradi svojih nagovorov, naj zdaj nagovorim vas, dragi profesorji: »Mladi ne bomo konkurenčni na trgu delovne sile pri nas, še manj pa kje drugod, če nas boste poučevali o preživelih tehnologijah in zgrešenih teorijah. Mi hočemo več! Preprosto se že sprijaznite s tem, da je potrebno medsebojno priznavanje resničnih dosežkov uma od vaših ostalih kolegov, četudi so mlajši. Ne dušite nam prostora mišljenja! In brez skrbi, zaradi tega ne boste izgubili služb ali svojega opevanega statusa quo! Določene spremembe in inovacije bi nas lahko končno postavile ob bok vsem tistim državam, ki se lahko ponašajo z velikim procentom visokošolsko izobraženih! Ogromno lahko pripomorete k esenci univerzitetnega znanstvenega polja!« (Ker nisem velik zgodovinski govorec, dvomim v uspešnost svojih besed).
Kot naslednji cilj reforme bi izpostavila nedopustno dejstvo (ne)dostopnosti študija, ki naj bi se izboljšalo. Pričakovanja so bila zares visoka, saj je večina ljudi menila, da bo bolonja prinesla cenejše visoko šolstvo. Že samo dejstvo, da se je študij zaradi 2. stopnje podaljšal za eno leto prinaša, ali pravilneje rečeno, odnaša večji finančni zalogaj. Drži dejstvo, da je cena študija odvisna od programa, a grobe analize kažejo na to, da naj bi se stroški na naravoslovno-tehniških fakultetah povišali približno za deset odstotkov, na družboslovnih pa kar za štirideset. A podražitev sploh ne bi bila problematična, če bi država namenila več denarja bolonjski reformi. V nasprotju s tem so naredili podlo potezo z obljubljanjem brezplačnega študija tako na prvi kot tudi na drugi stopnji, hkrati pa v proračun niso dodali niti evra več. Tako so ustvarili velik socialni filter, ki brez dvoma negira pojmovanje socialne države. Tudi to, da je doktorski študij plačljiv je absurd, saj bi moralo biti šolanje v javnih šolah brezplačno, doktorski študij pa bi obvezno moral pasti v rang rednih študijev. Zavedam se, da izvajanje doktorskega študija nekaj stane, a na državi je, da premisli o svojih vizijah kam in v koga se jim splača investirati sredstva. Ob vsem tem pa ne morem prezreti vprašanja kako sploh bomo čez nekaj let zagotovili vložek najmanj 2 % bruto domačega proizvoda v izobraževanje, ko pa vlada zaradi krize celo zmanjšuje te deleže. Zdi se mi da poznam vladni odgovor na to – gremo po najlažji poti in uvedimo šolnine. Če je to konstruktivna rešitev finančno podhranjenega visokošolskega sistema, naj premisli vsak sam. Meni se ne zdi. Zadnji čas je, da se najde spodobna alternativa za financiranje visokega šolstva, vsekakor pa ta alternativa niso šolnine. Smo v začaranem krogu - denar, ki ga za visoko šolstvo v času krize ali cejenju mleka in medu ni. Rastko Močnik ta problem komentira: »Ne nasedajte govoričenju, da ni denarja, ker to ni res. O tem, koliko bo za kaj denarja, odloča vlada. Na primer z davčnim sistemom. Mi imamo še vedno štiri davčne razrede, kjer je le blaga oblika enotne davčne stopnje. Naj se obdavči bogataše in kapital«. Povišano obdavčitev tudi sama vidim kot rešitev iz takšnega stanja. Pri tem imajo neverjetno težo tudi spodbude za zasebno financiranje visokega šolstva (gospodarski prispevki). Skromen začetek, a nekaj definitivno obeta. Izobrazba je konec koncev eden izmed temeljev napredka in ne smemo dopustiti, da je onemogočena zaradi finančnih težav.
Vsi dobro vemo, da rešitve za izhod iz trenutnega položaja obstajajo. Bolonjska reforma je padla, k nam pa prihaja novi val sprememb z Nacionalnim programom visokega šolstva 2010-2020. Najbrž se premalo ljudi zaveda kako pomembno težo nosi visoko šolstvo za podobo Slovenije po letu 2020. Zdi se, da je premalo tistih, katerih pogled bi bil pripravljeni seči čez parcialne ali lastne interese. Res je, da se veliko katera država Evropske unije sooča s problemi, ki jih je prinesla bolonjska reforma, a za razliko od nas druge države ukrepajo že nekaj časa. Naivno je misliti, da je šola(nje) ideološki aparat države, s katerim se vedno radi pohvalimo, če vanj ne vlagamo nič. Vse bolj postajamo odvisni od ljudi, ki so po svetu korakali z odprtimi očmi in to ne le za svoje poklicne interese, tistim, ki niso blizu intelektualnega samomora. Nujno je, da tem ljudem prisluhnemo, saj verjamem, da so polni učinkovitih rešitev. Po drugi strani se zavedam veličine tistega, ki mu bo nekoč (uspešno) uspelo reformirati hram učenosti – nujno bo načelo: »Ni grajenja brez podiranja!« Potrebno bo dolgoletno garanje ter upoštevanje potreb in soočanje argumentov različnih strani. Zadnji čas je, da študentje začnemo veljati kot konstruktivni partnerji in da vodilni začno uporabljati našo kritiko, saj pri vsem tem vendar gre za intersubjektivno komponento naše družbe – segregacija je pri tem popolnoma nepotrebna. In brez skrbi, študentje se teh dejstev ne bomo naveličali ponavljati!
