torek, 28. maj 2024

 The Secret of Bani

In the small village of Bani, situated 240 km from the capital Ouagadougou towards Gorom-Gorom in the northern part of Burkina Faso, life appears much like any other village in the Sahel region. By day, the villagers engage in various activities—talking on the streets, children working in the fields or playing, shepherds tending their cattle, and families cultivating crops like millet, sorghum, sesame, and peanuts. Women carry heavy buckets of water on their heads, men pray, traders sell their goods, and soldiers pass by. Some people rest in the shade to escape the hottest part of the day, undisturbed by the playful shouts and laughter of children.

Religious devotion is a significant part of life in Bani. The village boasts numerous mosques, but none is as revered as the Grande Mosquée, or the Great Mosque, known locally as the House of God. This mosque, situated in the heart of the village, is built in the traditional banco style—using mud bricks in the Sudano-Sahelian architectural tradition. Local legends claim its origins date back to the thirteenth century, with a significant reconstruction occurring in the 1980s. This reconstruction was guided by Al Hadj Mohamed, considered a divine messenger by many locals. He also envisioned and oversaw the construction of seven additional mosques on a nearby hill, completed in 1986. These mosques are arranged to symbolize a praying Muslim with raised arms, each representing a part of the body: head, shoulders, hands, and feet.

The eight mosques play vital roles during major Islamic festivals such as Ramadan, Tabaski (the Feast of the Sacrifice), and the Prophet Muhammad's birthday. However, another sacred site in the area connects these temples and the village’s daily and nightly activities. At night, when the village sleeps, a group known as the truth seekers gathers in front of the prophet's house near the Great Mosque. Here, they perform a unique ritual called Talili, which, according to their beliefs, holds the key to freeing the soul and unlocking the final door to the House of God. They believe that by embracing the holy truth and practicing Talili, one can reach the ultimate destination: a home in heaven.

 
Aljoša Dujmić

četrtek, 4. junij 2020

 A Protective Fox and a Chicken Hero

It was a fox who said: "It's a deadly virus" and put all chickens into the cage. And chickens were glad, feeling happy about their own fear, fancying new reality behind TV screens, feeling safe and proud about their own heroism. Each Thursday night chickens gathered and performed a chicken dance: performing and applauding to other heroic chickens for 10 minutes, showing bravery, while risking their own lives, now freed from the cage and encouraged by the fox. And they've got enlightened, those chickens: the fox didn't eat them, they escaped the virus and returned safely into the cage, feeling very proud, knowing they saved life. The fox is right. We hold the key. Why risking life out of the cage, if you can stay in and enjoy all the comfort, understanding and knowledge provided by the screen, where no fox can get you or your children, not even virus itself? The fox is right. Chickens are clever.This is a good fox, keep reminding every single chicken: protect yourself, stay at home and save lives. Even kids repeating it. This is the truth and enlightenment about protective fox and a chicken hero!
Aljosa Dujmic

sobota, 28. september 2019

Manasin zaliv



sreda, 20. september 2017

Kdo so Aibe in kako živijo: Pathéjeva pripoved

Kdo so Aibe in kako živijo: Pathéjeva pripoved

Mesec julij sem preživel v vasici Bani, ki leži v pokrajini Sahel na severovzhodu  Burkine Faso. Tu sem veliko časa prebil s sedemindvajsetletnim Pathéjem Dico, ki je bil v času terenskega raziskovanja moj sogovornik, pomočnik in prevajalec. Njegovo pripovedovanje je pritegnilo mojo pozornost in tako sem se odločil, da nekaj zaupanega tudi zapišem.
Nekega dne sva se namenila v mesto Gorom Gorom, ki leži na severu blizu malijske meje. Na poti sva se ustavila v mestu Dori, ki je od vasice Bani oddaljeno dobrih trideset kilometrov. Tu naj bi prestopila na avtobus, ki bi naju popeljal do končne destinacije. Žal se je tega dne zbralo premalo ljudi, da bi avtobus krenil na pot. Čakala sva na avtobusni postaji in se odločala, ali naj preživiva dan v Doriju in nadaljujeva pot naslednji dan ali pa se vrneva nazaj v Bani ter se takoj posvetiva načrtovanemu raziskovalnemu delu. Med čakanjem sem opazoval skupinico dečkov, ki so nekaj metrov stran od naju igrali ročni nogomet. Vsi so bili zelo slabo oblečeni, nekateri med njimi bosi, določeni pa so imeli čez ramo na vrvici obešene plastične kanglice različnih barv. Obrnil sem se k Pathéju in ga vprašal, čemu kanglice?
»To so Aibe[1]«, je odgovoril in se za nekaj časa zamislil. Po kratkem premolku mi je pojasnil, da nosijo kanglice, ker vanje zbirajo hrano, ki jo naprosijo. Ali pa denar, če imajo srečo. Zvečer sem začel zapisovati sogovornikovo pripoved in razlage o tem, kdo so Aibe in kako živijo. Zjutraj pa sva se odločila, da se vrneva nazaj v Bani, ker so bile ceste zaradi nočnih neviht preveč blatne, da bi lahko nadaljevala pot na sever. Ob povratku sem si zapisal vse, kar je Pathé želel povedati. Preden pa razkrijem Pathéjevo zgodbo, bi rad zaključil odstavek s pojasnilom, da mi je uspelo priti v Gorom Gorom, toda šele čez kak dober teden. Takrat Pathé ni več preživljal časa z menoj, ker so se kmalu za tem, ko sva zapustila Dori, najine poti ločile. 
Pathéjeva pripoved
Pri trinajstih letih me je oče hotel poročiti. S poroko, ki je bila vnaprej dogovorjena, se nisem strinjal, zato sem se nemudoma odločil in zbežal od doma. Iz Burkine sem odšel v Mali, v mesto Mopti, ki je od Goroma oddaljeno dobrih petsto kilometrov. Dve leti sem preživel kot ostali Aibe. Bil sem brez denarja in poznanstev, zato sem bil primoran živeti v eni izmed muslimanskih šol, imenovanih djangirde. To je tradicionalna muslimanska šola, ki pa ni medresa. Namenjena je osirotelim, siromašnim in zapuščenim otrokom. Ker pa gre predvsem za učenje v večernih urah, ji ljudje rečejo tudi večerna šola.
Šolo vodi modibo[2], ki je neke vrste muslimanski svečenik in verski učitelj. Status si pridobi na podlagi obvladovanja velikega števila sur, ki jih je v dolgih letih ponavljanja in urjenja osvojil prav v večerni šoli.
Modibo opravlja različne verske, obredne, zdravilske in skrbniške funkcije ali storitve. Za zdravilske storitve, ko na primer zdravi s svetimi besedami in reki, mu ljudje plačujejo, za skrbniške pa prejema manjše denarne zneske s strani staršev in drugih ljudi v skupnosti kot nagrado za skrb za Aibe.
Aidjo je edninska raba množinske oblike Aibe. Aidjo je otrok, ki živi in se šola v večerni šoli, v djangirde. Po navadi je pripadnik druge lokalne skupnosti. Aidjo prihaja od drugod … In navsezadnje je Aidjo tisti, ki izvršuje modibove ukaze. To še posebej! Aidjo je prisiljen izvrševati njegove ukaze, ne glede na čas dneva. Lahko je čas pouka, počitka ali spanja, ko je otrok dolžan izvršiti to, kar mu je modibo zaukazal. Otrok mora zanj ali za člane njegove družine in tudi za njegove sorodnike opravljati različna dela: gradbena, kmetijska, gospodinjska in druga. Če ne izvrši tega, kar je bilo od njega zahtevano oziroma pričakovano, sledijo sankcije. Modibo v Moptiju je pretepal otroke z gumijastim avtomobilskim motornim jermenom. Nad otroki se je izživljal tudi tako, da jih je silil v molitev pozno v noč ali pa tako, da jih je prikrajšal za večdnevne obroke hrane. Aidjo je kot suženj! Suženj mora narediti to, kar se od njega zahteva, in pri tem nima nobene možnosti, da bi lahko bilo kako drugače, saj je brez vsakršnih pravic. Aidjo je izkoriščajoči otrok. Prepuščen je milosti in nemilosti, kot suženj gospodarju. Živi brez podpore in pomoči staršev, saj so slednji daleč stran ali pa staršev sploh nima …
Dan v djangirdedjijih za otroke poteka tako: vstanejo v času prve jutranje molitve ob pol petih. Po končani molitvi se odpravijo v mesto prosjačiti ali v gozd po drva. Razdeljeni so v dve skupini in vsaka opravlja svoj del zahtevanih opravil. V modibovo poslopje[3] se lahko vrnejo šele v času kosila, ob petih popoldne,[4] ko prinesejo pridobljene stvari: hrano, denar in drva. Pičlo hrano, ki jim jo je uspelo čez dan dobiti v mestu, razdeli modibo. Ta dejansko predstavlja zanje edini dnevni obrok, razen če otrok kaj skrivoma poje v mestu. Če pa modibo ni zadovoljen s tem, kar so tistega dne otroci prinesli domov, sledi kaznovanje, kot sem ga opisal prej. Spomnim se tudi, kako je enega pretepel, ko je zvedel, da je nekaj pojedel na cesti … in ker ni tistega prinesel domov … Po kosilu sledi molitev ob pol sedmi uri in nato še zadnja ob pol deveti zvečer. Šele po zadnji molitvi se začne pouk.
Pouk poteka pred obzidjem, izven gospodarjevega poslopja. Otroci, ki so zbrani okrog ognja, za modibom ponavljajo besede iz Korana v arabščini. Učenje poteka vsak dan do enajste ure ali do polnoči, če se tako odloči modibo. Besede se morajo izgovarjati glasno, razločno in intenzivno. On je tisti, ki na to opozarja in tudi stopnjuje tempo. Če učitelj, ali nekdo od starejših, ki ga v odsotnosti nadomešča, ni zadovoljen z izgovarjavo, sledi kaznovanje z udarci ali večurno ponavljanje sur daleč čez polnoč. Vedeti pa moraš, da gre pri tem za učenje v arabskem jeziku na način ponavljanja, a brez razumevanja pomena besed. Otroci in v veliki večini tudi odrasli razumejo samo pomene krajših besednih zvez v smislu: »Alah je velik!« ali »Ni drugega boga, razen Alaha!« ali »Mohamed je njegov prerok!«; torej tiste, ki so v splošni rabi …
Število otrok v večernih šolah variira. V Maliju in Burkini štejejo
djangirdedjije od nekaj deset do sto ali več otrok. V obeh državah so večerne šole številčne. Deklice v njih sicer najdemo, se pa, če imajo starše, po končanem pouku vrnejo nazaj domov. V djangirdedjijah  tako v glavnem spijo samo dečki in tisti med njimi, ki so brez staršev, so največkrat izpostavljeni fizičnim in drugim zlorabam …
Kaj naj še povem …? Po dveh letih mučnega življenja v večerni šoli djangirde sem odšel stran. Imel sem srečo, da sem se lahko priključil neki glasbeno-cirkuški skupini in z njimi, kot njihov član, preživel nekaj dobrih let.
Pathéja Dico sem spoznal po naključju na eni izmed cest glavnega mesta Burkine Faso. Predstavil se mi je v popolni angleščini. Sedaj je turistični vodnik. Skupaj sva doživela lepe in, vsaj zame, nepozabne trenutke.

Avtor: Aljoša Dujmić, terenski etnografski zapis, julij 2014.




[1] Avtor se v nadaljevanju prispevka poslužujem rabe besed Aidjo, Aibe, djangirde in  djangirdedji po razlagi sogovornika Pathéja Dico: Aidjo - raba v ednini → Aibe - množina, djangirde - ednina → djangirdedji -  množina. Poševno ležeče besede pripadajo fulfuldsko govorečemu ljudstvu Fulcev, ki so v angleško govorečem svetu znani kot »Fula people« ali »Fulani«.
[2] Drugi izraz, ki nadomešča fulfuldsko besedo modibo, je marabu. Slednji je med banskimi Fulci v pogosti rabi.
[3] Poslopje sestavljajo skromna hiša, kjer živi modibo s svojo družino, s streho pokriti prostor, kjer spi večje število otrok (od 20 do 100), in dvorišče, ki je zamejeno s peščenim obzidjem.
[4]  V času druge (molitev ob pol dveh) in tretje molitve (molitev ob pol štirih) otroci ostajajo izven modibovega poslopja.







ponedeljek, 4. januar 2016

PANOPTIKONSKI DERSIM: »PITJE ČAJA, TO JE DEMOKRACIJA!«

PANOPTIKONSKI DERSIM: »PITJE ČAJA, TO JE DEMOKRACIJA!«

»V tem mestu imam občutek, da je mirno. Tako vsaj zgleda. Pravzaprav, rekel bi, da tu vlada neka nenavadna tišina. Lahko jo občutim. Je v zraku in vzbuja nelagoden občutek napetosti. Ali samo jaz to občutim ali tudi ti?« sem vprašal sogovornico Arzu, ker me je zanimalo, ali se bo strinjala z menoj.

»Tudi jaz mislim, da je tako, in sprašujem se, zakaj je tako. Ja ..., ta tišina ... samo da ne najdem odgovora na to« (sogovornica Arzu, terenski etnografski zapis: Tunceli, januar 2012).

V mesto Tunceli (beri Tundželi), v turški vzhodni Anatoliji, sem se pripeljal v začetku meseca januarja 2012. Ob prihodu v mesto je avtobus zaustavila policija, ki je pregledala potovalke in osebne dokumente, med slednjimi moj potni list. Bil sem edini tujec med lokalnimi potniki. Sem turisti le redko zaidejo. Zanimivo pa je to, da sem zahajajo
kljub vojnemu območju in nevarnostim, ki ga predstavlja ljubitelji lova na divje prašiče in divje koze. V času 14-dnevnega bivanja sem srečal dva francoska, enega švicarskega in enega nemškega lovca.
Dersimska pokrajina in v njej mesto Tunceli*[1] (v nadaljevanju Dersim) je epicenter kurdskega gverilskega upora pod imenom PKK**[2] proti represivnim delovanjem in zatiranjem kurdskega***[3] in alevitskega**** [4] življa s strani turških oblasti.

Mesto in njegova hribovita okolica sta strogo varovani ali, bolje rečeno, nadzorovani s strani turške vojske in policije. Številne vojašnice, opazovalni policijski/vojaški stolpi in bunkerji po mestu ter hriboviti okolici, poti, ograjene z železno mrežo/žico, številne vojaške in policijske cestne ter zračne patrulje nizajo elemente panoptikonskega Dersima. Kljub temu je na cesti redko opaziti vojaška ali policijska vozila, saj oboji uporabljajo civilna. Najbolj strašljivo je to, da policijsko in vojaško osebje, ki se giblje po mestu, ni oblečeno v uniforme. Tako obstajata vidni in nevidni nadzor. Vidni, za katerim »stojijo« prepoznavno policijski/vojaški premični in nepremični subjekti ali objekti, ter nevidni, ki je vseprisoten, vsem na očeh, toda vsakemu prebivalcu skrit pogledu. Ur je bil eden izmed sogovornikov, ki je poudaril:

»Vse nadzirajo in vse vedo. Vse o naših bratih, sestrah, partnerjih in družinah.
Povsod so. Nikoli ne veš, kdo izmed civilistov, ki jih srečuješ, je policaj. Po vseh hotelskih recepcijah so in nikoli ne veš, kdo te opazuje za sosednjo mizo« (sogovornik Ur, etnografski terenski zapis: Dersim, januar 2012).

Po Urovem mnenju je »zaradi zapletene politične in ekonomske situacije na tem območju težko najti delo. Plače so nizke, zato je veliko osnovnošolskih učiteljev in drugih izobražencev še popoldansko zaposlenih. Dopoldan poučujejo, popoldan pa delajo za policijo. Policija pa je povezana z vojsko« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Na ta način se izvaja še dodaten nadzor, nadzor nad najmlajšo populacijo, saj se tako »prisluškuje tudi otrokom v šoli« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).

Nadzor v stanju nenehne negotovosti pred vojaškim ali policijskim nasiljem, vezan na osebni ali socialni (tudi jezikovni) spomin dogodkov iz preteklosti, zbuja strah med ljudmi. Spomin na dogodke iz preteklosti lahko prikliče travmatične občutke, ki jih je sogovornik Husseyin opisal tako:

»Bil sem star kakih deset ali enajst let. Z materjo sva se povzpela na enega od okoliških hribov. Mislim, da sva nabirala zelišča za čaj, ko sva naletela na dva turška vojaka. Ker sta videla, da je moja mati Kurdinja, sta se začela iz nje norčevati. Govorila sta ji po turško in jo zmerjala z žaljivkami. Ko sta ugotovila, da ju ne razume, sta se ji začela posmehovati in mi ukazovala, da prevajam njune besede. Jaz sem se naučil jezika šele v šoli, prej ga nisem znal. Mati je bila prestrašena, samo ponavljala je: 'Prosim, pustite naju pri miru, prosim, pustite naju pri miru ...' Njiju je zabavalo to, da ni znala govoriti po turško. Ukazovala sta ji, naj za njima ponavlja besede, in se ji potem smejala. Smejala sta se njeni izgovorjavi. Ko sta se naveličala, sta naju napodila in odšla svojo pot. Midva pa, kakor so naju nesle noge, hitro proti domu. Minilo je kakšne pol minute, ko sva zaslišala močan pok, eksplozijo. Nisva se ustavljala, stekla sva domov. Imela sva veliko srečo. Kmalu smo izvedeli, da sta bila dva turška vojaka ubita. Prav na hribu, kjer sva z materjo nabirala zeli. Kaj se je zgodilo? Dogodilo se je to, da sta vojaka, kmalu za tem, ko sta naju zapustila, stopila na pehotno mino. K sreči sta oba umrla. K sreči pravim zato, ker bi drugače mislila, da sva jo midva nastavila. Če bi kdo izmed njiju preživel, bi prav gotovo mislil, da sva se midva tam sprehajala, ker sva nastavljala mine. Ne bi nama verjeli, da sva nabirala zelišča. In potem bi nastradali, vsi mi, cela družina, vse bi nas pobili. Nikoli ne bom pozabil, kako nas je bilo potem strah. Kaj če naju je kdo videl in se o tem razve? To smo se spraševali in v strahu čakali na to, kaj bo. To je taka groza, živeti v strahu, ko ne veš, ali te je kdo ovadil ali ne. Še danes to občutim, samo da pomislim na to. Glede na to, da se danes o tem pogovarjam s teboj, pa lahko sklepaš, da ni bilo nikogar, ki bi naju videl« (sogovornik Husseyin, terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).

Toda ni samo stvar spominjanja, kot pravi antropologinja Karin Doerr, temveč tudi podoživljanja v mentalnem smislu, pogosto skozi besede, ki prinašajo neko emocionalno silo. Podobno lahko to doživljajo oziroma trpijo tudi otroci, potomci preživelih (Doerrjeva se tu nanaša na potomce preživelih druge svetovne vojne)
gre za travmo druge generacije. To se kaže na primer v delih novodobne umetnice Ruth Liberman, ki v svojih delih, ki so mešanica besedila in fotografije, razkazuje neko nasilno konfrontacijo z osovraženimi nemškimi besedami. Beseda Jud je, denimo, ena od teh besed na njenem seznamu, ki bi jo Ruth rada USTRELILA (Beseda USTRELITI je tudi naslov njenega opusa oziroma dela v nenehnem nastajanju). Po njenem mnenju je beseda Jud najbolj zlovešča beseda nacistične Nemčije, saj je predstavljala demonično opozicijo besedi Nemec. Drugi primer je židovska zvezda, ki je bila emblem segregacije, označevala je status drugega, javno videnega (nem. Untermensch).
Besede, ki so spodbujale strah pri Doerrjevih sogovornikih in sogovornicah, so bile besede, povezane z izkušnjo preživetja holokavsta: ostale so boleče vtisnjene v spomin, ne glede na to, ali je šlo pri preživelih za materin jezik ali ne. Te besede so bile prenesene v druge države in druge jezike ter drugačne jezikovne rabe. Ko so njeni sogovorniki zaslišali določene nemške besede, besede, ki so jih degradirale, ogrožale ali bile evfemizem za umor, so jih takoj odpeljale nazaj v preteklost. Toda preteklost, ki je prekrila sedanjost – zato je za nekatere holokavst bil včeraj in ostaja še danes –, tako namreč preživeli doživljajo tudi nemški jezik per se, ki ostaja za njih še vedno sinonim za naciste, njihove glasove in dejanja. Nekateri so se ustrašili, ko so zaslišali nekoga govoriti nemško, in tako rekoč ne bi nikoli več stopili na nemška tla.
Primer besede take vrste je Selektion. Mnogim ni bilo takoj jasno, kaj dejansko pomeni selekcija. Preživeli se spominjajo, kako so stali v vrsti v koncentracijskih taboriščih in je stran, ki jo je določil esesovec, levo ali desno, odločala o življenju ali smrti (zgoraj vse Doerr 2009).

Strahovi operirajo tudi kot nekakšen indeks moralnih zaskrbljenosti, ki ne poudarjajo samo zaskrbljujočega ali perečega stanja, temveč determinirajo izide v prihodnosti.
Ljudje v Dersimu in drugi, s katerimi sem se pred tem srečal v Şanlıurfi, Diyarbakırju in Vanu, so bili še pod močnim vplivom dogodka, ki se je zgodil pred dobrim tednom. »Turška letala F-16 so ponoči, ob 23. uri, zbombardirala vas Ortasu, ker naj bi bili vaščani člani PKK. 31 je mrtvih. Tako tu piše,« je o dogodku, ki ga je opisovalo lokalno časopisje, povzemal Husseyin, ko sem bil še v Şanlıurfi. Ni se strinjal z navedenim, ker, po njegovih besedah, »tu vsakdo ve, da če si član PKK, moraš v hribe. PKK-jevcev ni v vaseh« (terenski etnografski zapis, Şanlıurfa: december 2011). Novica je pretresla vse, najbolj prizadeti pa so se čutili kurdski sogovorniki, ki so letalski bombni napad povezovali s situacijo v Vanu in ju interpretirali kot »napad na nas Kurde« ali »tako nas ustrahujejo« ali »načrtno uničenje Kurdov« ali »etnično čiščenje« ali »načrtno izseljevanje« (terenski etnografski zapis, Şanlıurfa, Diyarbakır in Van, december 2011 ter Dersim, januar 2012). V Vanu so se prebivalci, po večini Kurdi, soočali s hudo zimo in bili v času po potresu življenjsko ogroženi. Turške oblasti jim niso nudile skoraj nikakršne humanitarne pomoči, kar je prisililo ljudi, da so množično začeli zapuščati Van in njegovo okolico. V času, ko sem prispel v Van s tremi kurdskimi prijatelji, je, po besedah kurdskih novinarjev, s katerimi sem se pogovarjal, od milijonskega števila, po dveh mesecih od prvega potresnega sunka, ostalo v mestu samo še kakih 15.000 prebivalcev: »Med njimi največ revnih in tistih, ki jih razmere in strah niso prisilili, da bi zapustili potresno območje« (terenski etnografski zapis, Van: december 2011).
V dneh po letalskem bombnem napadu so se informacije o dogodku, ki so jih lansirale TV in časopisne hiše, spreminjale. Angleški The Guardian je navajal 35 smrtnih žrtev, Aljazeera prav tako, Al-Monitor 34. Kmalu so si bili množični mediji enotni v tem, da žrtve niso pripadale PKK-ju, temveč so bile žrtve moški in njihove mule oziroma osli iz vasi Ortasu in Gulyazi, ki ležita v pokrajini Şırnak, blizu severne iraške meje. Do pokola na turško-iraški meji naj bi prišlo pomotoma, ker naj bi tihotapce naftnih derivatov, tobaka in drugih dobrin turška vojska zamenjala za teroriste. Dejanju, ki ga je vrhovno članstvo največje prokurdske stranke obsodilo za zločin proti človeštvu, so sledili protesti, najštevilčnejši v Diyarbakırju (kjer je prišlo tudi do fizičnega obračunavanja med množico in policijo, metanja molotovk na eni strani ter uporabe vodnega topa in solzivca na drugi), Istanbulu in Ankari (prim. The Guardian/Aljazeera/Al-Monitor: 2011, http://www.theguardian.com/world/2011/dec/29/turkish-air-strikes-iraq-border, http://www.aljazeera.com/news/europe/2011/12/20111229824112567.html,
http://www.al-monitor.com/pulse/originals/2015/04/turkey-new-security-threat-to-mules.html).

Vsi sogovorniki v Dersimu, s katerimi sem se pogovarjal o tem, so se počutili prizadeti. Sogovornici Nazli in Arzu sta menili, da »v zadnjih letih, pred tem dogodkom, v Dersimu ni bilo čutiti take napetosti med vojsko/policijo in civilnim prebivalstvom, kot jo je sedaj«, Ali in Mahmut sta se strinjala, da je čutiti, da je »nekaj v zraku« in »da se nekaj pripravlja«, Ura pa je skrbelo to, »da bo prišlo do povračilnih akcij z druge strani« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Po Nazlinem mnenju »to vzbuja nenehen stres, ker spodbuja še večji nadzor«; spomnila se je, da so nekaj podobnega doživljali leta 1995, ko se je turška vojska odzvala na kurdsko-alevitske gverilske akcije tako, da so telesa tistih, ki so bili v spopadu ubiti, »privezali na vojaška vozila in jih vlekli po dersimskih ulicah«, in zaključila s tem, da je to »še eden od načinov, kako turška vojska ustrahuje tukajšnje ljudi« (sogovornica Nazli, terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Mahmut je pridal, da si je tudi policija dovolila fizično se znašati nad civilno populacijo, »še posebej, če je kdo umrl iz njihove strani«, toda »v zadnjem času ni tako, sedaj samo grdo in jezno gledajo ter usmerjajo puškine cevi v nas« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).
V Dersimu sem ostal štirinajst dni. S prevajanjem pogovorov s sogovorniki, ki niso znali angleškega jezika, sta mi največkrat pomagala profesor na tuncelski univerzi (Tunceli Universitesi) Omer in njegova asistentka Burcu. Njega in njegove prijatelje sem tudi prosil, ali bi me bili pripravljeni peljati z avtom po Dersimu, ko bi jaz, skrivoma, snemal s kamero. Nihče med njimi si tega ni upal storiti. »To je prenevarno,« so bile besede, ki so odklonile mojo prošnjo, »ker če te opazijo, te lahko ustrelijo« (sogovornik Omer, terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Iskal sem načine, kako posneti vsaj nekaj kadrov, se izmakniti nevidnemu očesu nadzora in fotografirati, ko bi imel priložnost. Bil je petek, po zapiskih iz dnevnika sodeč, sprehajal sem se po centralnem delu mesta in fotografiral. Ljudje na cesti, ki so me opazili, so se zaustavljali, začudeni in presenečeni nad mojim početjem. Nekajkrat mi je uspelo sprožiti, ko pa sem fotografiral vojaško opazovalnico pri centralni vojaški kasarni, me je opazil vojak na straži in začel name vpiti. Ucvrl sem jo navzdol po klancu in pri avtobusni postaji zavil desno v manjšo ulico, z namenom, da se v polkrogu prebijem na drugo stran, proti občinski stavbi, pri kateri je bil tudi hotel, v katerem sem bil nastanjen, in se v svoji sobi potuhnem. Slabo sem se odločil. Ulica je bila slepa, brez možnosti prehoda ali nadaljevanja poti. Moral sem se vrniti. Na poti nazaj sta me zaustavila moška srednjih let, v civilni obleki. Govorila sta turško, uporabljala govorico rok in jezno kazala, naj jima izročim fotoaparat. Po pregledu potnega lista sta zahtevala, da jima sledim. Odšli smo v kasarno.
Ponudila sta mi čaj, začela pregledovati posnete fotografije in me spraševala, v zelo skopi angleščini, zakaj sem fotografiral vojaške objekte. Delal sem se neumnega: »Zakaj pa ne? V čem je problem?« In igral začudenje. »Pri nas v Turčiji to ni dovoljeno,« je bil odgovor (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). »Tega nisem vedel,« sem se lagal in trdil, da se pri nas v Sloveniji lahko fotografirajo civilni, vojaški in policijski objekti prav tako. Skušal sem biti popolnoma miren in nekako dajati videz brezskrbnosti. Igral sem igro »kot da nisem vedel« in jima razlagal, da sem v tem kraju prvič, kjer je, kot sem na moje presenečenje opazil, zelo veliko vojaških objektov, jaz pa sem danes izkoristil lep sončen dan, se sprehajal po mestu in fotografiral: pa ne samo vojaških, vse, kar se mi je zdelo zanimivo, in jima kazal posnetke. Vse tiste, na katerih so bili vojaški in policijski objekti, sta zahtevala, da jih zbrišem. Verjetno mi nista zaupala, da jih dejansko brišem, ker je eden od njiju velel, naj mu izročim spominsko kartico, in jo odnesel iz sobice. Hitro se je vrnil, z njim pa je vstopilo še pet policajev, vsi v civilnih oblekah. V zelo slabi angleščini so me začeli navzkrižno izpraševati, kaj počnem v tem kraju. Bilo jim je nenavadno, da bi turista lahko pritegnil Tunceli; tiste, ki obiščejo Turčijo, ponavadi zanimajo mesta, kot so Istanbul, Ankara in drugi lepi kraji, ne pa Dersim, sredi gora, pa še to, kar je eden izmed petih poudaril, da »imamo tu teroriste« in mi za tem naslovil vprašanje: »Verjetno si slišal za skupino PKK?« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Odgovoril sem, da sem antropolog, in suvereno povedal, da se mi je zdelo nenavadno, da je videti po mestu in okolici toliko vojaških in policijskih objektov, ter vprašal, ali je morda med njimi kdo, ki bolje govori angleško, ker bi jim potem lažje razložil, kdo sem in zakaj sem tu. Predlagal sem jim, da lahko pokličem tukajšnjega prijatelja, ki bi pomagal s prevajanjem, da bi se lažje razumeli. Med seboj so se začeli pogovarjati, pogledovali proti meni, se mi smejali, medtem ko so trije ves čas nekaj iskali zatopljeni pred računalniškim ekranom. Vključili so se z vprašanjem, ki mi ga je brkati možakar na moji levi naslovil dokaj jezno in glasno: »Why photo, why photo police and military?« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Provokativno sem mu odgovoril: »Zakaj pa ne? A ni tu demokracije?« Za trenutek je nastala smrtna tišina. Eden izmed komandantov, ki sta me pripeljala na zaslišanje, je strogo odgovoril in kazal z roko na moj čaj: »Demokracija? To je demokracija! Pitje čaja, to je demokracija!« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012). Ostali so se živčno in razburjeno zarežali in se zopet začeli med seboj pogovarjati, ko je vstopila nova skupina petih v prostor, ki je bil sedaj popolnoma nabit. K meni je pristopil mlajši med njimi, imel je kakih trideset let, in se z mano začel pogovarjati v malo boljši angleščini. Povedal se mu, da sem antropolog in da sem tu, ker raziskujem. Bil je prvi, pri katerem sem dobil občutek, da razume, kaj pomeni beseda antropolog. Predstavil se mi je kot učitelj zgodovine, ki si, v popoldanskem času, zaradi dodatnega zaslužka, služi kruh še s to službo. Zanimalo ga je, kaj tu raziskujem. Razložil sem, da zbiram terensko gradivo, ki se nanaša na razumevanje turškega nacionalizma in militarizma. Ta podatek je prenesel drugim.
Bilo je dokaj živahno. Eni so prihajali, drugi odhajali, prišle sta še dve novi enoti po štiri ali pet samo moških članov in vsaki sem moral odgovarjati na skoraj identična vprašanja. Vsaka je pregledala potni list in brskala podatke po računalniku. Vmes so me pogostili še s turško kavo. Po kakih dveh urah se nam je pridružil možakar štiridesetih let, ki me je prosil, da če bom o tem pisal, ne razkrivam njegove identitete. Predstavil se mi je z imenom in z identifikacijsko številko, v perfektni ameriški angleščini. Bil je agent specialne enote terorističnega oddelka. Najprej me je vprašal, ali so z menoj lepo in korektno ravnali. Prikimal sem mu. Opravičil se mi je za »nepotrebni pripetljaj« in me prosil, naj mu razložim, kaj je namen mojega obiska. Moje razlage je v strnjenih povedih prevajal svojim kolegom in obenem skušal pomiriti njihove burne reakcije. Delovalo je, kot da je vsakomur, ki se je razburil, skušal osvetliti pomen moje raziskave. Čez nekaj časa so mi prinesli spominsko kartico. Vprašal sem, ali so zbrisali posneti material. Odgovoril je, da ne. Verjetno sem imel srečo, ker sem imel »predpotopni« fotoaparat z ravno takšno kartico in jim to ni uspelo narediti, agent pa se je zavzel za to, da mi vrnejo material, ker ga potrebujem »za znanstvene namene«, in jih prepričeval, »da ne delam novinarske reportaže«. Bil je edini, ki je vedel, da sem že pred prihodom v Dersim obvestil županjo o naravi raziskovalnega dela, me poučil, da bi se moral ob prihodu oglasiti še na policijski postaji in tudi njih obvestiti o svojih namenih. Po kakih dobrih treh urah se je zasliševanje končalo, vrnili so mi potni list in z agentom sva bila že skoraj pri izhodu, ko se je pojavila nova enota petih: postopek se je ponovil (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).
Po kakih tridesetih minutah sva se pred vojašnico poslovila. Zahvalil sem se mu za pomoč, mu stisnil roko in rekel: »Samo še dve fotografiji naredim in se vrnem v hotel.« Razumel je šalo. Zarežal se je, mi predlagal, naj raje obiščem restavracijo z najbolje pripravljeno hrano ter pokazal z roko na najvišje nadstropje stavbe nedaleč od naju, od koder je, po njegovih besedah, »prekrasen pogled na mesto« (terenski etnografski zapis: Dersim, januar 2012).
Končno sem si lahko oddahnil. Še posebej zato, ker sem v desnem žepu zimske jakne imel še filmsko kamero. Bal sem se, da bi me pregledali in ugotovili, da sem tudi s kamero naredil nekaj posnetkov. Ves material sem v hotelski sobi takoj presnel in ga shranil na USB-ključek. Tega sem potem skril v svoj nahrbtnik. Napisal sem elektronsko pismo, v katerem sem obvestil Filozofsko fakulteto, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, in nekaj mojih prijateljev, kje sem ter kaj se mi je pravkar pripetilo. Čutil sem, da se moram zavarovati. Postalo me je strah. Poslej sem se tudi jaz, prav tako, kot je tu opaziti med tukajšnjimi prebivalci, začel med pogovori previdno obračati na vse strani. Tudi mene je, kot marsikoga tukaj, preganjal občutek opazovanja in zasledovanja. Sedaj sem približno razumel in tudi občutil, kako je živeti tu. O mojih občutkih strahu in negotovosti sem spregovoril z Mahmutom, Nazli in Arzu, ob čaju, nekaj dni po tem. Kimali so mojim besedam in me skušali pomiriti. Pomagalo mi je, da so mi prisluhnili, čeprav sem poslej vseskozi nosil s seboj neprijeten in nelagoden občutek, ki sem ga izgubil šele, ko sem se vrnil nazaj v Istanbul.
Naslednje dni sem izkoristil še za to, da sem si, po predlogu agenta, privoščil kosilo v restavraciji s »prekrasnim pogledom na mesto«. Po nekaj dneh, ko so se name natakarji navadili, sem izkoristil njihovo dobro voljo; ker niso imeli nič proti, da posnamem tako lep kraj, sem uporabil kamero za nekaj kadrov še s ptičje perspektive. Za tem se v to restavracijo nisem več vračal.

*[1] - Tunceli: nekoč Dersim; po zlomu kurdskoalevitskega upora in izvršenega genocida leta 1938, Ataturk razseli tukajšnje večinsko prebivalstvo po drugih, oddaljenih pokrajinah po Turčiji in spremeni prejšnje ime kraja Dersim v Tunceli, ki ostaja še danes uradno ime. Lokalno prebivalstvo, navkljub preimenovanju, uporablja tudi staro oziroma prejšnje, Dersim (glej Altinay 2004).

**[2] - PKK: označevalec za kurdsko gverilo in ime stranke, v prevodu: Kurdska delavska stranka.

***[3] - Kurdi: etnična skupina brez svoje države, razdeljena na 6 tujih teritorialnih predelov (turškega, sirskega, iranskega, azerbajdžanskega, armenskega in iraškega).

****[4] - Aleviti: etnična skupina v dersimski regiji, v vzhodni turški Anatoliji. Tudi druga največja, 15 milijonska verska skupnost v Kurdistanu ('deželi Kurdov'), takoj za Suniti (glej Jelenc 2004).



Literatura:

Altinay, Ayşe Gül
2004 The Mythm of the Military - Nation: Militarism, Gender, and Education in Turkey. New York: Palgrave Macmillan.

Doerr, Karin
2009 'Words of Fear, Fear of Words: Language Memories of Holocaust Survivors.'
Explorations in Anthropology. 1(9): 47–57.

Jelenc, Nina
2004 Turški in kurdski nacionalizem – nastanek kurdske nacionalne identitete in nacionalnega gibanja v Turčiji. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

Internetni viri:

Al Jazeera and agencies
2011 'Kurds protest over deadly Turkey air raid'. Internetni vir:
<http://www.aljazeera.com/news/europe/2011/12/20111229824112567.html>, 18. 9. 2015.

Beaumont, Peter
2011 'Turkish air strikes kill dozens of villagers near Iraq border'. Internetni vir:
<http://www.theguardian.com/world/2011/dec/29/turkish-air-strikes-iraq-border>, 18. 9. 2015.

Gurcan, Metin
2011 'Turkish soldiers target villagers' mules'. Internetni vir:
<http://www.al-monitor.com/pulse/originals/2015/04/turkey-new-security-threat-to-mules.html>, 18. 9. 2015.



Avtor: Aljoša Dujmić