Manasin zaliv

Manasin zaliv

Pogled je segal naravnost do starca v umazano beli kurti. Mimo njega se je vila množica romarjev, ki se niso želeli ustaviti. Utrujeni so nadaljevali hojo po sveti poti, ki se je zaključila z obredom v mestnem templju. Nekateri so se ustavili pri njem, kazali na nekaj, se med seboj pogovarjali in se čudili. Iz hotelske sobe v najvišjem, tretjem nadstropju nisem mogel videti, kaj zbuja toliko pozornosti. Ljudje okoli starca so nenadoma oživeli. Krilili so z rokami, kričali, se metali na kolena, se mu klanjali in poljubljali tla. 

Stari mož se ni kaj dosti menil zanje. Brezbrižno je stal in le srepo gledal predse. Stopil sem na ulico in se skozi množico začel prebijati proti zbrani skupini. Že od daleč sem opazil, da starec stoji samo na eni nogi. Na levi. Kaj se more, to je Indija... Jogi, na eni nogi... Pa kaj potem? Skoraj sem se bil že čisto približal, ko me je nekdo pocukal za roko in me zmotil z vprašanjem: ''Gospod,  želite, da vam pokažem Manasin zaliv?'' Verjetno so me presenetile njene velike temne oči, da sem si ji pustil voditi, kot da bi me zapeljala otroška naivnost. In še po tisti peklenski vročini! Začutila je, da sem postajal nejevoljen. Poskusila me je pomiriti: ''Zelo lepo je tam.'' Smejala se je mojemu kislemu obrazu, vendar sem ji sledil. Začelo se mi je vrteti v glavi, noge so postale težke, pot je kar lil iz mene in usta imel že čisto suha. Kaj bom videl? Bo vredno mojega truda? Prispela sva. Zatekel sem se v senco palminih listov. 

Počasi se mi je nehalo vrteti in pogled se je zbistril. Začel sem opazovati. Daleč na levi je zaliv tonil za čeri, pred mano so ribiči vlekli mreže iz morja, na desni pa sem videl ženice in otroke zlagati školjke v lesene gajbice. Plaža je bila pokrita s školjkami. ''Je to pokopališče školjk?'' sem vprašal. ''Ti je všeč tukaj?'' Prikimal sem. Razložila mi je, da je, med tem, ko sem počival v senci, odšla pogledat svoje brate in petletno sestro, ki ob morju nabirajo školjke, iz katerih doma delajo lestence, te pa prodajajo za zaslužek; njej tega ni treba početi vsak dan, ker hodi v šolo. Vprašal sem jo, zakaj je tu toliko školjk. ''Vem,'' se je čisto po otroško namuznila. Malce je počakala in nato potešila mojo zvedavost: ''Moj dedek pravi, da je tukaj Manasino gnezdo. Tu Manasa vali jajca. Vsako zvaljeno jajce se spremeni v školjko. To se dogaja že od nekdaj. Dedek tudi pravi, do smo posebni ljudje, zato nas Manasa ceni in nas ne požre. Mi smo nedotakljivi, zato lahko tu nabiramo školjke in iz njih sestavljamo lestence.'' Nisem mogel prikriti nasmeha, saj sem razumel, da se pogovarjam z otrokom, ki nima več kot dvanajst let. Otrokom pa je lahko prodajati pravljice, kajne? Želel sem izvedeti, kdo je Manasa. ''Manasa je velika kača in vsak Indijec ve zanjo,'' mi je pojasnila. Vprašal sem jo, ali res verjame, da se izvaljena jajca spremenijo v školjke? Z vso resnostjo mi je odgovorila: ''Samo ti ne verjameš.'' Priznal sem ji, da ne verjamem takim razlagam, in ji skušal dopovedati, da tudi ona ne bo več, ko odraste. Ni se dala zmesti in mi velela, naj odidem nazaj v mesto in se o njenih besedah prepričam sam. Preden sva se razšla, mi je povedala še nekaj: ''Veliko ljudi je želelo Manasi ukrasti jajca. Večini ni uspelo. Kopali so globoko pod školjkami, da bi jih našli,  in na koncu izgubili življenje. Zasulo jih je ali pa jih je Manasa zadavila. Ta budno pazi na svoja jajca. Samo določenim je uspelo ukrasti jajce in tako dobiti posebno moč. Starec, ki v mestu stoji na eni nogi, tedaj mladenič, je komaj ubežal kači. Ovila se je okoli njegove noge. Življenje si je rešil tako, da si jo je odrezal in zbežal. Pridobljena moč prihaja do izraza na mestu, kjer sva se srečala. Vse dokler bo pri njem jajce, bo lahko ves čas stal na eni nogi. Tam stoji že leta in v roki drži jajce z rdečo pego. Samo Manasina jajca imajo rdečo pego. Od romarjev, ki prihajajo k nam pa sem slišala govoriti, da so tudi drugod videli može z njenimi jajci. Srečali so jih v Chennaiju, Maduraiju in Varanasiju. Ne vem, kakšne sposobnosti imajo, zapomnila pa sem si, da je v boju s kačo eden ostal brez trebuha, drugi brez roke, tretji pa sedaj živi samo s polovico glave.'' 

Spuščal se je že mrak, ko sva se poslovila. Obljubil sem ji, da jo obiščem naslednji dan. Želela je, da bi spoznal še njeno družino. Povedala mi je naslov in svoje ime: Elamathi. O njej bom napisal članek, ko se vrnem, sem pomislil in odhitel nazaj proti hotelu, da ne bi zamudil večerje. Spotoma sem se še ustavil pri jogiju. Starec je bil še vedno tam, stal je na levi nogi in v desni roki držal jajce, podobno kokošjemu. Podobnost s kokošjim jajcem je kvarila le drobna pega rdeče barve. Okrog njega je bilo zbranih še več ljudi kot prej. Nekateri so spali ob njem, drugi peli ali igrali na različna glasbila, tretji so se pogovarjali, četrti so se mu priklanjali… Starec pa je, kot da se ne zmeni zanje, le srepo gledal predse.

K počitku sem legel kmalu po večerji. Uspelo mi je posneti nekaj dobrih fotografij. Ujel sem prekrasne sončne zahode. Pogledal sem še skozi okno, vse je bilo skoraj isto kot prej. Neutrudni jogi in zbrana množica ob njem. Navil sem si budilko na tretjo uro zjutraj, samo da preverim dogajanje na ulici, in legel spat. Ob treh je zazvonilo. Prebudil sem se in pogledal na ulico: starec je bil še vedno v istem položaju in skoraj vsi ljudje, zbrani okoli njega, so spali. Glasba in petje sta se polegla. Zaspal sem nazaj. Zbudil sem se okrog osmih. Pogledal sem skozi okno: na ulici je bilo skoraj vse isto, le bolj bučno. Na hitro sem se uredil in se odpravil do deklice.

S seboj sem vzel diktafon. Želel sem posneti vse, kar mi je prejšnji dan povedala. Naletel sem na molk. Trdila je, da se ničesar ne spomni, in po mojem prigovarjanju priznala, da je na poti domov srečala učitelja in mu povedala, o čem sva se pogovarjala. Na smrt jo je prestrašil. Rekel je, da jo bo pretepel in izključil iz šole, če mi še kaj pove. Njen dedek je samo skomignil z rameni in mi rekel: ''Učitelj je naš stanodajalec''. Razumel se ga ... 
V znamenje hvaležnosti sem še kupil lestenec iz školjk. Plačal sem štirikrat več, kot je bil vreden, in se poslovil. V hotelu sem ga spravil v polivinilasto vrečko, ker je imel močan morski vonj, da mi ne bi zasmrdel nahrbtnik. Mudilo se mi je že. Naročil sem si rikšo in zapustil Rameswaram.

Avtor: Aljoša Dujmić

Zgodbica je domišljijska. Napisal sem jo v spomin na tamilsko deklico Elamathi, ki sem jo srečal v indijski državici Tamil Nadu, v času terenskega raziskovanja o izkoriščanju otroške delovne sile.

28.09.2019