V pričujočem besedilu želim predstaviti glavne poudarke in različne pomene pojma
angažirane antropologije v sodobnem svetu. Poskušal bom analizirati stanje današnje
angažiranosti v antropologiji, njen možen doprinos k opozarjanju na družbene neenakosti in
podobno ter spreminjanju družbene resničnosti, končno pa bom skušal podati svoje mnenje o
predstavljeni tematiki.
Naj za začetek pojasnim svoj pristop k razumevanju besedil in izrazoslovja. Za angažirano
antropologijo se uporablja veliko različnih izrazov, ki sicer vsak s svojim poudarkom
pomenijo približno isto. Prevladujoč izraz je engaged anthropology, ki sem ga prosto prevajal
kot angažirano antropologijo, čeprav mislim, da prevod ne pokrije vsega pomena izraza
engaged. Z omenjenim prevodom sem poskušal najti najboljši ekvivalent angleškega izraza.
Različna pojmovanja angažirane antropologije bi rad predstavil od najširših opredelitev do
najnatančnejših. Wright omeni tri osnovne naloge vsake emancipatorične socialne znanosti,
med katere lahko sodi tudi angažirana antropologija. To so podajanje sistematičnih diagnoz
in kritik sveta, kot obstaja, predvidevanje možnih alternativ in razumevanje ovir, možnosti in
dilem te transformacije. V različnih časih in prostorih je lahko razmerje med temi nalogami
različno, vse pa so obvezne za obširno emancipatorično teorijo (Wright po Chari in Donner
2010: 82).
Angažirano antropologijo Guille-Escuret razume kot vez med fundamentalno in aplikativno
antropologijo, tj. kot tretjo antropološko dimenzijo (Baskar 1999: 51). Aplikativna veja
uporabnost vede reducira na uporabnost v okvirju dane situacije, pri tem pa se sooča z
nalogami, kot so mobiliziranje javnega mnenja, pozicija ljudi nasproti vladnih odločitev
in politik, kar pa bi lahko natančneje označili za naloge angažirane antropologije (Baskar
1999: 51). Ta je lahko razumljena kot del sodobne antropologije, ki odprto vključuje etične
in politične perspektive ter postavlja humanizem na najpomembnejše mesto (McConnell
Heyman 2005: 13). Tako lahko beremo, da
/E/tični-politični humanizem, še posebej iz antropološke
perspektive, kaže na predanost do vseh ljudi na vseh krajih in časih, ki je mogoče izražen med in ne le v
specifičnih družbah in kulturah. Zaveza [commitment] je torej tako intelektualna kot tudi moralna. (McConnell
Heyman 2005: 14)
Setha M. Low definira angažirano antropologijo kot tiste aktivnosti, ki zrastejo iz občutka
zavezanosti do ljudi, s katerimi antropolog ali antropologinja dela (naj bodo to tako
posamezniki in posameznice kot tudi cele skupnosti). Na vrednotah temelječ odnos naj
torej gradi v spoštovanje in dostojanstvo, ki sta predpogoj za prednostni efekt angažirane
antropologije, promocijo socialne pravičnosti (Low in Merry po Low 2011: 390).
Angažirani antropologiji je po avtorici D. Soyini Madison blizu tudi poimenovanje kritične
etnografije, ki se začne z etično odgovornostjo. Ta temelji na občutku dolžnosti in zavezanosti
raziskovalca ali raziskovalke, da doprinese k spremembi stanja, ki ni tako, kot bi lahko bilo, v
stanje večje svobode in pravičnosti. S tem se ruši stanje statusa quo z osvetljevanjem globlje
ležečih in nejasnih posegov vzvodov moči in kontrole (Madison po Chari in Donner 2010: 76).
Angažirana antropologija se po mnenju nekaterih loči na šest področij, odvisno od oblike
angažiranosti. To so 1) delitev in podpora, 2) poučevanje in javno izobraževanje, 3) socialna
kritika, 4) sodelovanje, 5) zagovarjanje in 6) aktivizem (Low in Merry 2010: 203).
Poti do angažiranja antropologije je veliko. Lahko se jo postavi v center bodisi procesa
javnega ustvarjanja politik bodisi medijev, lahko se jo povezuje z akademskim delom, ki se
razširi na širše zanimanje za socialno problematiko. Nekateri so zelo aktivistično naravnani,
ko se zaposlijo s pričanjem o nasilju in socialnih spremembah, spet drugi širijo svoje znanje
med člane določene skupnosti. Zadnji dve možnosti sta še povezovanje antropoloških teorij
in praks za podajanje rešitev, nekateri pa poskušajo ponuditi empirične prijeme za socialno
ocene in etičnih praks (Low in Merry 2010: 204).
Da ne ostanemo le pri omenjenih načinih, je smiselno na kratko predstaviti Eriksenovo
razmišljanje, ko razglablja o načinih pisanja antropoloških besedil in s tem povezano
približanje angažiranosti. Avtor loči več slogov angažiranosti (styles of engagement), ki se
kažejo v pisanju antropoloških besedil, kot so defamiliarizacija (pokaže na drugačnost sveta,
kot se zdi na prvi pogled), kulturna samokritičnost (cultural autocritique), zastavljanje ugank
v besedilu, predstavitev poti določene osebe, piščeve intervencije (s političnimi in moralnimi
sodbami), esej in biografija (Eriksen 2006: 9-21).
Obstaja več konceptualnih pristopov približevanja angažiranosti. Mnogi (med drugim
Sanford in Angel-Ajani ter Speed in Hale) trdijo, da se kritično angažiranje lahko najbolje
doseže z aktivističnim raziskovanjem in zagovorništvom, kot pa z akademsko pozicionirano
kritiko kulture (Low in Merry 2010: 207). Zgoraj omenjeni Hale vidi dva možna pristopa k
angažirani antropologiji, to sta kritika kulture in aktivistično raziskovanje. V nadaljevanju
bomo na kratko razložili, zakaj preferira slednje. Kritika kulture (cultural critique) je
inherentno povezana s politično držo, pri njej pa je najpomembneje, da pomaga bralcu
pri mišljenju skozi politične opcije in strategije politično podrejenih akterjev. Vedno se
omenjena kritika kulture znajde med politično »levico« (left-wing), torej je njena pozicija
progresivna (več o tem glej Chari in Donner 2010: 75). Nadalje prideluje material, povezan
z bojem proti neenakosti, vendar ne predvideva sprememb antropoloških metod, ki bi jih
to početje zahtevalo (Marcus po Hale 2006: 103). Hale poudarja nujnost prilagoditve in
posodobitve antropoloških metod. Kot bomo videli v nadaljevanju, aktivistično raziskovanje
kot alternativa opisanem pristopu vzdrži ta imperativ. Aktivistično raziskovanje (activist
research) sprejema dvojno politično zavzemanje. Poskuša vzdržati težo lojalnosti svojem
akademskem ozadju (kritični intelektualni produkciji), hkrati pa poskuša biti lojalna tudi
principom in praksam ljudi, ki se borijo zunaj akademske sfere (Hale 2006: 104). Aktivistično
raziskovanje lahko potemtakem vodi v sodelovanje in dialog, saj že v svojem bistvu združuje
obe strani. Prav dialog je novo orodje antropologije, ki je šla korak naprej od ustaljenih
raziskovalnih metod in s tem združuje obe na prvi pogled nezdružljivi strani (Hale 2006:
105). Zdi se, da aktivizma in intelektualnega dela ne kaže povezovati, dejstvo pa je, da sta
inherentno povezana, saj prav socialna gibanja generirajo nova znanja, nove teorije in nova
vprašanja, ki jih lahko uveljavi trdna intelektualna angažiranost. Njuna povezanost je torej
neizpodbitna (Kelly po Hale 2006: 109).
Gavin Smith izhaja iz drugačnega pristopa, saj poudarja politično-ekonomsko kritiko. Avtor
kritizira poudarjanje terenskega dela, ki postalo čarobni ključ pri vstopu v svet »odraslih
antropologov«. Smith ponuja alternativo – uporabo politične prakse. S tem izgubljamo nekaj,
kar pogosto razumemo kot pot stran od doživetja, vendar izgubljamo včasih pojavljajoč se
izgovor, da prav intenziven teren preveč izčrpa za kasnejše angažiranje (Smith 1999: 14-5).
Naslednji primer kaže, da lahko tudi vlogo prostora uporabimo kot sredstvo za lastno
angažiranost. Setha M. Low si pri svojem angažirano antropološkem delu pomaga s
konceptom »oprostorjanja kulture« (spatializing culture; več o tem glej Low 2011: 391-
3). Ta pristop naj bi bil mogoč zaradi dejstva, da se v današnjem svetu velika mera socialne
neenakosti generira v prostorski in vladni kontroli (Low 2011: 403), izpostavljanje socialnih
neenakosti pa naj bi bil po Sethi M. Low eden od končnih smotrov angažirane antropologije.
Kot smo pokazali na primeru, je lahko koncept prostora učinkovit način, saj izhajamo
iz terenskih izkušenj (Low 2011: 403), kar predstavlja nasprotje zgoraj omenjenemu
Smithovem pristopu.
Naslednji možni pristop k angažiranosti poda Norma González, ki omenja nujo po aplikaciji
antropološke teorije v šolstvu. Trdi, da morajo raziskovalci šolstva, kajpada v okvirjih etične
refleksije, sprejeti nalogo angažiranosti večdisciplinarnega znanja, tudi antropologije, v dobro
kvalitetnega šolstva (González 2004: 23).
Zanimivo je mnenje, da je za močno refleksijo oblasti še najbolj primeren »amaterski
intelektualec«, saj je »profesionalni intelektualec« obremenjen z ozkoglednostjo svoje
discipline (Gordon po Chari in Donner 2010: 80-1).
Pogosto se pojavi očitek, da angažirani raziskovalci in raziskovalke izgubijo zahtevano mero
znanstvenosti. Eriksen poudarja na angažiranost antropologinj Mead in Benedict, katerih
knjige niso postale klasika znotraj antropološkega polja, so pa zato dosegle toliko večji
odmev v javnosti (Eriksen 2006: 3). Tako lahko beremo, da so Meadovi očitali, da je preveč
angažirana, da bi bila dovolj znanstvena (Low in Merry 2010: 205).
Opazi se lahko, da antropološka besedila le redkokdaj prodrejo med širšo javnost. Razlogi,
da antropologi in antropologinje večinoma ostajajo v akademskem svetu, so sledeči: delo je
močno časovno tempirano, primanjkuje dobrih povezav z zunanjim, neakademskim svetom,
akademski sistem pa daje odločno prednost objavam v strokovni literaturi, kar pa posledično
vodi v nezmožnost kvalitetnega pisanja, ki bi doseglo širšo javnost (Eriksen 2006: 130). Avtor
dodaja, da možen odgovor na to, zakaj antropološka besedila ostanejo v krogu vede, tiči v
tem, da akademska izobrazba teži k uničevanju naše zmožnosti dobrega pisanja (Eriksen
2006: 15). Kot vemo, je težko biti znanstven po tematiki in poljuden po izrazu, ki mora biti,
če hoče v svoji poljudnosti uspeti, »prožen in jasen« (Muršič 2011: 149).
Antropološke intervencije bi v javnost po Eriksenovem mnenju lahko prišle v obliki
antropološkega radia, filma in televizije, pri čemer opozarja, da je glavnina antropološke
intelektualne kulture ostala na ravni pisanja (Eriksen 2006: 38).
V zvezi z angažirano antropologijo se zastavljajo mnoge dileme, ki niso lastne le angažirani
antropologiji (čeprav ima tudi ta svoje specifike), lahko pa se prekrivajo kar s temeljnimi
dilemami in omejitvami celotne antropologije (več o tem glej Low in Merry 2010: 212).
Sklep
Slišimo lahko mnogo mnenj, ki podpirajo tezo, da naj bi raziskovanje z aktivnim glasnim
opozarjanjem na reprodukcijo socialne neenakosti prestopalo okvirje opazovanja raziskovanih
pojavov. Pisanje proti socialni neenakosti mora biti imperativ. Ne moremo razumeti, kaj se
po svetu dogaja, če nismo pozorni na dinamiko razdelitve moči povsod po svetu (Bourgois po
Chari in Donner 2010: 77).
Muršič trdi, da je modernizacija in internacionalizacija vede izjemno potrebna, vendar bi bilo
nekritično prevzemanje tujih pristopov nesmiselno. Po njegovem mora etnografija slediti
globalnim tokovom, hkrati pa temeljiti na lastni tradiciji (Muršič 1995: 152). Menim, da
sledenje angažiranosti kolegov in kolegic v angažirani antropologiji ne bi bil preveč radikalna
sprememba toka te vede na Slovenskem, hkrati pa bi to predstavljalo želeno sledenje
modernim tokovom.
Keesing pravi, da je največja antropološka prednost, torej poglobljen pogled na
določeno »kulturo« in nek lokalni način življenja, postala hkrati tudi slabost zaradi umevanja
kulture kot integrirane, v svoji notranjosti kohezivnih in nespremenljivih »totalnih sistemov«,
kot so jo generirali prav antropologi sami (Keesing 1981: 10). Ali se obeta korenita reforma
temeljnih antropoloških metodoloških prijemov? Dandanes so še vedno aktualni pomisleki,
kot jih v povezavi z metodologijo angažirane antropologije ali pa njenih (bodisi sorodnih
bodisi podrejenih) področij gojijo npr. Smith (1999: 14-5) in Hale (2006: 104).
Obstaja torej mnogo definicij, pristopov in konceptualnih predpostavk, na katerih stoji
angažirana antropologija. Naj bo to kritika kulture, čisti aktivizem, akademsko razglabljanje,
ekonomsko-politična kritika, … - vse omenjeno izhaja iz reflektirane kritičnosti do družbene
realnosti. Vse naštete »sile« so si enotne, da družbena realnost ni idealna, vse jo analizirajo.
Na tem mestu zavzemamo močno stališče, da antropologija »ne le dodaja svojega dela k
razumevanju sveta, temveč ga tudi pomaga spreminjati« (Eriksen 2006: 129).
Juš Škraban
REFERENCE:
Baskar, Bojan
1999 'Anthropologists Facing the Collapse of Yugoslavia.' Diogenes 47(4): 51-63.
Chari, Sharad in Henrike Donner
2010 'Ethnographies of Activism: A Critical Introduction.' Cultural Dynamics 22(2): 75-85.
Eriksen, Thomas Hylland
2006 Engaging Anthropology: The Case for a Public Presence. Oxford in New York: Berg.
Gonzáles, Norma
2004 ' Disciplining the Discipline: Anthropology and the Pursuit of Quality Education.'
Educational Researcher 33(5): 17-25.
Hale, Charles R.
2006 'Activist research v. cultural critique: Indigenous land rights and the contradictions of
politically engaged anthropology.' Cultural Anthropology 21(1): 96–120.
Keesing, Roger M.
1981 Cultural Anthropology: A Contemporary Perspective. (2. izdaja.) Forth Worth,
Philadelphia, San Diego, New York, Orlando, Austin, San Antonio, Toronto, Montreal,
London, Sydney in Tokyo: Harcourt Brace Jovanovic College Publishers.
Low, Setha M.
2011 'Claiming Space for an Engaged Anthropology: Spatial Inequality and Social
Exclusion.' American Anthropologist 113(3): 389-407.
Low, Setha M. in Sally Engle Merry
2010 'Engaged Anthropology: Diversity and Dilemmas: An Introduction to Supplement 2.'
Current Anthropology 51(Supplement 2): 203-226.
McConnell Heyman, Josiah
2005 'Eric Wolf’s Ethical-political Humanism, and Beyond.' Critique of Anthropology
25(1): 13-25.
Muršič, Rajko
1995 'Oddaljeni pogled na preplete etnološke samorefleksije: etnološki raziskovalni
programi.' V: Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških
prizadevanj. Rajko Muršič in Mojca Ramšak, ur. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. Str.
147-154.
2011 Metodologija preučevanja načinov življenja: Temelji raziskovalnega dela v etnologiji
ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Smith, Gavin
1999 Confronting the Present: Towards a politically engaged anthropology. Oxford in New
York: Berg.
Ni komentarjev:
Objavite komentar