ZATON EVROPSKE IDEJE ALI KONEC IGER BREZ MEJA (2)

Globalizirani slovenski filozof Slavoj Žižek, ki se na primeru begunske krize kar naenkrat očitno sramuje svojih deklariranih levičarskih korenin, opozarja, da "neusklajeno priseljevanje vseeno ogroža jedro Evrope". Napadene naj bi bile osnovne evropske vrednote: univerzalizem, človekove pravice, solidarnost, razsvetljenstvo. Ne vem sicer, iz katerega sveta prihaja Žižek, ampak zagotovo ne iz tega, v katerem živimo. Evropa se je že davno odrekla vsem omenjenim vrednotam, veliko vprašanje pa je, ali jih je sploh kdaj imela. Liberte, egalite, fraternite je bil resda slogan francoske revolucije, vendar se je ravno ta izrodila v nekaj, kar je Shlegel imenoval najstrašnejša groteska dobe. Dvajseto stoletje je prineslo s sabo dve svetovni vojni, ki sta se dogajali pretežno na evropskih tleh, in ob svojem koncu še veliko balkansko morijo. Zdi se, da evropska solidarnost nikoli ni sledila romantičnemu duhu verjetno poslednjega Evropejca Johanna Wolfganga Goetheja, ampak se je vedno oblikovala PROTI svoji lastni grožnji. Najprej, v začetku 19. stoletja, proti poskusom francoske, v novejši zgodovini pa proti poskusom nemške dominacije v evropskem prostoru. Solidarnost proti Hitlerju je prišla ravno toliko prepozno, da je temu uspelo pred očmi teh istih Evropejcev skuriti šest milijonov Judov. Problem je v tem, da se je evropsko združevanje dogajalo skoraj izključno na ekonomskih temeljih, kar prej spominja na dogovorjeno zakonsko zvezo kot pa na poroko iz ljubezni, in tudi v tem, da se v tej zvezi nobena nacija ni hotela odreči svojim (sebičnim) interesom v korist skupne evropske politike (vprašajte samo Angleže, kaj si mislijo o njej). Poleg tega močno dvomim, da je nekaj takega, kot je skupna evropska zavest, razen ko se je treba poenotiti proti skupnemu zunanjemu sovražniku (včasih so bili to Turki, danes muslimani), sploh kdaj obstajalo, vsaj ne v takšni obliki, kot je določeno obdobje obstajala jugoslovanska zavest, ki je temeljila na sloganu bratstva in enotnosti in je ravno tako razpadla zaradi nacionalističnih izpadov. Nekaj mora biti hudo narobe s svetom, v katerem se temeljne človekove pravice branijo z žičnato ograjo, vzdolž katere stražarijo do zob oboroženi policaji s krvoločnimi psi. Je opozarjanje na to anomalijo res resentiment levičarskih skrajnežev, ki še edini verjamejo v utopijo "svobode, enakosti in bratstva", torej ravno tistih osnovnih dosežkov francoske revolucije, ki nam jih zdaj skoraj cinično servira salonski filozof Slavoj Žižek? Pustimo za zdaj ob strani, da je podpihovanje apokaliptičnega strahu med ljudmi v obliki, kot se dogaja danes, v interesu nevidne roke kapitala, ki hoče ohraniti obstoječa nepravična družbena razmerja zaradi svoje sle po profitu in politični dominaciji. O tem, kako vse to skupaj poteka, pa v nadaljevanju tega v nebo vpijočega razmišljanja.

Avtor: Vid Sagadin Žigon