Upori in spremembe v družbi, znanosti in izobraževanju

Organizatorji

Sindikat visokega šolstva in znanosti "Akademska solidarnost"

Gibanje "Mi smo univerza"

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Filozofska fakulteta Univerze v Zagrebu

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Mednarodni strokovno-znanstveni posvet

Upor in spremembe

v znanosti, izobraževanju in družbi

Ljubljana – Zagreb

19.–21. 4. 2012.

Međunarodni stručno-znanstveni skup

Otpor i promjene

u znanosti, obrazovanju i društvu

Organizatori

Sindikat visokog obrazovanja i znanosti "Akademska solidarnost"

Pokret "Mi smo univerza"

Odsjek za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Ljubljani

Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu

Filozofski fakultet Sveučilišta u Ljubljani

Mednarodni strokovno-znanstveni posvet

Upor in spremembe v znanosti, izobraževanju in družbi

(Ljubljana–Zagreb, 19.–21. 4. 2012.)

Posvet "Upor in spremembe v znanosti, izobraževanju in družbi" je nadaljevanje tridnevnega znanstvenega simpozija "Okvir za strategijo: sodobne politike znanosti in izobraževanja", ki je potekal oktobra 2011 v Zagrebu, v organizaciji Sindikata "Akademska solidarnost" in Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu. Povod za organiziranje tovrstnih posvetov so vse bolj prisotni procesi komercializacije in privatizacije znanosti in visokega šolstva, zaradi česar so bili v zadnjih letih na različnih krajih sveta pojavile številne pobude in gibanja: masovne zasedbe fakultet, stavke zaposlenih v akademskih ustanovah, ulični protesti in drugo.

Ti procesi so na Hrvaškem dosegli vrhunec s poskusom njihove nasilne kodifikacije leta 2011. Temu poskusu so se zaposleni v akademskih ustanovah vse Hrvaške uspešno zoperstavili s številnimi izjavami, z javnimi razpravami in akcijami ter, na koncu, s stavko. Konec istega leta so študenti in profesorji v Sloveniji povezani v gibanje "Mi smo univerza" zasedli del Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, z zahtevo, da se dvigne kvaliteta študija, ukine šolnine in prekarne oblike dela. Te akcije so bile obenem upor spremembam (privatizaciji, komercializaciji ipd.) kot tudi generator sprememb (združevanja in samoorganiziranja zaposlenih v akademskih ustanovah, povezovanja znanosti in visokega šolstva z drugimi sektorji družbe in gibanji idr.).

Izhajajoč iz teh izkušenj smo se odločili organizirati posvet, ki je usmerjen k analizi in interpretaciji praktičnih in teoretskih možnosti, dosega in danosti nekdanjih in sodobnih praks ter oblik upora v znanosti, izobraževanju in družbi.

Međunarodni stručno-znanstveni skup

Otpor i promjene u znanosti, obrazovanju i društvu

(Ljubljana–Zagreb, 19.–21. 4. 2012.)

Skup "Otpor i promjene u znanosti, obrazovanju i društvu" nastavlja se na trodnevni znanstveni simpozij "Okvir za strategiju: suvremene politike znanosti i obrazovanja" koji je održan u Zagrebu, u listopadu 2011. godine, u organizaciji Sindikata "Akademska solidarnost" i Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu. Povod za održavanje takvih skupova su uznapredovali procesi komercijalizacije i privatizacije znanosti i visokog obrazovanja, zbog čega su se posljednjih godina diljem svijeta organizirale različite inicijative i pokreti, kao i masovne blokade fakulteta, štrajkovi akademskih radnika, ulični prosvjedi i dr.

Spomenuti su procesi u hrvatskom kontekstu kulminirali 2011. godine s pokušajem njihove nasilne zakonodavne kodifikacije. Tom su se pokušaju akademski radnici iz cijele Hrvatske uspješno suprotstavili brojnim izjavama, javnim raspravama i akcijama, a u konačnici i štrajkom. Krajem iste godine su slovenski studenti i profesori udruženi u pokret "Mi smo univerza" blokirali dio Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Ljubljani, zahtijevajući podizanje kvalitete nastave te ukidanje školarina i prekarnih oblika rada. Te su akcije bile ujedno otpor promjenama (privatizaciji, komercijalizaciji i sl.), kao i generator promjena (udruživanja i samoorganiziranja akademskih radnika, povezivanja znanosti i visokog obrazovanja i drugih društvenih sektora i pokreta i sl.).

Polazeći od tog iskustva odlučili smo se organizirati skup usmjeren na analizu i interpretaciju praktičnih i teorijskih mogućnosti, dosega i zadanosti nekadašnjih i suvremenih praksi i formi otpora u znanosti, obrazovanju i društvu.

program: LJUBLJANA

ČETRTEK, 19. 4. 2012

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

Filozofske fakultete v Ljubljani (Zavetiška 5; nasproti Gimnazije Vič)

9.00–9.30 Otvoritev posveta in

razglasitev nagrajencev antropološko-fotografskega natečaja

9.30–12.00 Predavanja: Zakaj (sploh) rabimo teorijo?

· Bojan Baskar: O čem govorimo, ko govorimo o teoriji?

· Tomislav Pletenac: Privrženost teoriji

· Drago Rotar / Taja Kramberger: Univerza kot družbena institucija in prakse oblasti

· Nikolai Jeffs: Sledenje "tiraniji nestrukturiranosti" in "tiraniji tiranije"

Moderatorka: Uršula Lipovec Čebron

12.00–12.15 Odmor za kavo

12.15–14.45 Okrogla miza: Angažirana etnografija

· Sara Pistotnik: Onkraj opisa in analize: prispevek etnografije pri gradnji bojev

· Tomaž Gregorc: Dileme angažirane antropologije skozi okvir militantnega raziskovanja

· Uršula Lipovec Čebron: Angažirana etnografija in vprašanje smisla raziskovalne dejavnosti

· Bojan Dekleva / Špela Razpotnik: Raziskovanje v socialni pedagogiki – udeleženost, sodelovanje, usmerjenost

· Ivona Grgurinović: Etnografija in raziskovanje sodobnih družbenih gibanj

Diskutanta: Miha Novak in Aljoša Dujmić

14.45– 15.45 Odmor za kosilo

15.45–18.15 Forum: Razmislek o zasedbi Filozofske fakultete – Kaj smo dosegli? Česa nismo? Kaj še bomo?

Sodelujejo: Lilijana Burcar, Gaber Aleš, Rastko Močnik, Miha Poredoš, Ana Brancelj, Damijan Štefanc, Adam Berišić, Dragan Nikčevič

Moderatorja: Bojan Baskar in Blaž Bajič

18.15 Odhod na demonstracije proti varčevalnim ukrepom

PETEK, 20. 4. 2012

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

Filozofske fakultete v Ljubljani (Zavetiška 5; nasproti Gimnazije Vič)

10.00–13.00 Delavnica: Alternativne oblike združevanja, ekonomije subalternacije

· Blaž Habjan: Stanovanjske kooperative

· Vasja Simić: Socialni inkubator

· Marko Pretner: Zadruga Soča-Trenta

· Blaž Murn: Kreativne zadruge

· Anton Komat: Biozofija

Moderator: Peter Simonič

13.00–14.30 Odmor za kosilo

14.30 – 17.30 Delavnica: Umetniške prakse med subverzivnostjo in konformizmom

Delavnica angažiranega gledališča KUD LJUD in umetniška akcija v javnem prostoru v centru Ljubljane

Moderator: Primož Časl

SPREMLJEVALNI PROGRAM POSVETA

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

Filozofske fakultete v Ljubljani (Zavetiška 5; nasproti Gimnazije Vič)

· Antropološko fotografski natečaj 2012

Razglasitev nagrajencev: 19. 4. 2012

· Ponedeljek, 16. 4. 2012, ob 18h

Projekcije z diskusijo: Večer angažiranih filmov

· Torek, 17. 4. 2012, ob 17h

Okrogla miza: Teorije in prakse raziskovalcev iz Colectivo situaciones

· Sreda, 18. 4. 2012, ob 10h

Delavnica: Časopisno gledališče in priprava transparentov za stavko javnega sektorja (18. 4.) in demonstracij proti varčevalnim ukrepom (19. 4.)

program: ZAGREB

PETAK, 20. 4. 2012.

Vijećnica Filozofskog fakulteta u Zagrebu (Ivana Lučića 3)

9:00–9:30 Otvaranje zagrebačkog dijela skupa i

očitovanje Sindikata "Akademska solidarnost" o prijedlogu izmjena Zakona o znanstvenoj djelatnosti i visokom obrazovanju

9:30–12:00 Obrazovne i znanstvene politike

· Mislav Žitko: Preludij za komodifikaciju obrazovanja: teorija ljudskog kapitala

· Andrea Milat: Uloga humanističkih znanosti u izgradnji društveno odgovornog obrazovnog sustava

· Mario Kikaš: Kapitalizam, nacionalizam i intervencionizam: kratki osvrt na stanje u obrazovnom pogonu Bosne i Hercegovine

· Petar Jandrić: Akademska direktna akcija: dvorske lude u umreženom društvu

· Dijana Ćurković: Diskurs preambule prijedloga Zakona o znanstvenoj djelatnosti

· Diskusija

12:00–14:00 Pauza za ručak

14:00–15:30 Znanstveni časopisi, znanstveni sustav i smisao znanosti

· Goran Pavlić: O kolegijalnosti – ka novoj pedagogizaciji epistemologije

· Sandra Križić Roban: S ili bez razmaka – maratonsko ritualno brojanje znakova u svrhu prikupljanja uvjeta za izbor u zvanje

· Igor Čatić: Kakve časopise treba Hrvatska?

· Diskusija

15:30–16:00 Pauza

16:00–18:00 Humanističke znanosti i pluriperspektivnost

· Zvonko Kovač: Interdisciplinarna solidarnost

· Hrvoje Jurić: Multidisciplinarnost, pluriperspektivnost i integrativnost u znanosti i obrazovanju

· Marija Selak: U limbu predgovora

· Morana Čale: Proučavanje ('male' nacionalne) književnosti u doba tehnobirokratske dominacije

· Diskusija

18:00–18:30 Pauza

18:30 Panel: Uz kritiku Deklaracije o znanosti i visokom obrazovanju

Sindikata "Akademska solidarnost"

Moderatorice: Ankica Čakardić i Ivana Perica

PETAK, 20. 4. 2012.

Dokukino Croatia (Katančićeva 3, Zagreb)

21:00 Projekcija filma Blokada Igora Bezinovića

22:30 Razgovor: Blokada – tri godine kasnije

SUBOTA, 21. 4. 2012.

Vijećnica Filozofskog fakulteta u Zagrebu (Ivana Lučića 3)

10:00–11:30 Istraživanja akademske zajednice

· Ksenija Klasnić, Petra Rodik, Izvor Rukavina: Anketiranje inicijative Akademska solidarnost

· Sunčana Kukolja Taradi: Da li je akademsko varanje postalo prihvatljivo ponašanje?

· Iva Melinšćak Zlodi i Marijana Glavica: Dostupnost znanstvenih informacija u hrvatskim akademskim knjižnicama

· Diskusija

11:30–12:00 Pauza

12:00–14:00 Radionica: Zaoštravanje situacije u Hrvatskoj i Sloveniji –

strategija za obranu znanosti i visokog obrazovanja

Sudjeluju: Anja Muhvič, Blaž Bajič, Miha Novak, Aljoša Dujmić, Primož Časl, Uršula Lipovec Čebron, Hrvoje Jurić, Đurđica Čilić Škeljo, Marija Selak, Marijana Hameršak

14:00–15:30 Pauza za ručak

15:30–17:30 Načela i metode otpora

· Ivana Zagorac: O kritičkome mišljenju

· Saša Blagus: Znanost i gušenje otpora

· Zdravko Popović: Društveni sustav kao bioetičko pitanje

· Markus Schatten: Politički aktivizam 2.0 – pregled alata i mogućnosti na suvremenom Webu

· Diskusija

17:30–18:00 Završna diskusija

ORGANIZACIJSKI ODBOR

Blaž Bajič, Bojan Baskar, Adam Berišić, Lilijana Burcar, Primož Časl, Đurđica Čilić Škeljo, Aljoša Dujmić, Žiga Gorišek, Marijana Hameršak, Hrvoje Jurić, Bojan Krištofić,

Uršula Lipovec Čebron, Ivana Ljuština, Rastko Močnik, Anja Muhvič, Bruna Nedoklan, Miha Novak, Dejan Plantak, Miha Poredoš, Izvor Rukavina, Marija Selak, Peter Simonič, Katja Smolar, Neža Sovinc, Juš Škraban

KONTAKT

Mi smo univerza

mismouniverza@gmail.com

Akademska solidarnost

akad.solidarnost@gmail.com

Porto Alegre, Brazilija.

nestrukturiran intervju s študentko 2.letnika filozofije - naključno obiskovalko taborišča pred okupirano borzo

J: predstavlja avtorico, kot postavljalko vprašanj.
I: predstavlja neimenovano sogovornico.

op. Sogovornica je več kot očitno, nakazovala željo po spremembah na makro in mikro ekonomskem območju. Izpostavljala je spremembe v smislu 'vrnitve k naravi', vendar je obenem ostala popolnoma nedefinirana ob vprašanju kdo bi lahko izpeljal spremembe na masovni ravni in izpostavljala zgolj individualnost na poti do sprememb, če ne upoštevamo zamaskiranega 'mi'. Izgleda, da svet dojema v nacionalnih oz. kontinentalnih okvirjih in konec kapitalizma se ji zdi mogoč. Ob tem, da so se zdeli njeni odgovori na trenutke protislovni.

J: Meniš, da bo to gibanje doseglo kakšno spremembo?
I: To gibanje cilja na svetovno spremembo, ne samo na slovensko spremembo. Zato mislim, da na ravni Slovenije ni mogoče nič spremenit. Recimo, tut če imamo mi proteste po celi Sloveniji ne bomo nič dosegli. Menim, da to dogajanje ne more imet nekga efekta. Ok. Mediji majo svoj vpliv na ljudi, to je res. Ampak, ali imajo lahko dovoljšen vpliv na ljudi? To je spet drugo vprašanje. Men se zdi, da to tukaj … taborjenje oz. postavljanje šotorov ne bo dost spremembe naredilo oz. doseglo.
J: Zakaj ne?
I: Zato, ker smo tako, ne vem, majhni in tolk del vseen enga sistema. Tut, če smo tukaj, smo še vedno del enga sistema. Amerika je bila prva, ki je vzpostavila te proteste in mi smo sledili in veliko drugih držav je sledilo. Medtem ko, če bi se mi odločili, kot prvo za investiranje v te oddaljene tuje države, ki so najbolj potrebne naše pomoči. Recimo v Sloveniji, niti ni tolk slabo spet, če primerjaš z recimo Indijo, če primerjaš s kakšno Tajsko, če primerjaš s kakšno Afriko. Ni tolk slabo spet. Recimo Afrika, ki je znana kot zibelka življenja. Če bi se tja premaknilo, da bi se cela evolucija, recimo na novo začelo tam. Da bi recimo tja šli in povedal 'vi morate cenit to kar imate; ste boljši od vseh ostalih držav; vi ne rabite oblek od Amerike; vi ne rabite hrane od Evrope; vi lahko vse to sami vzgojite; vi lahko gojite to konopljo pa iz tega naredite sami svoje obleke'. Ker recimo konoplja raste kot plevel, raste tut v Afriki, povsod. Zakaj more bit ravno ta bombaž, tisti ki vzpostavlja ceno, recimo Ameriki, Afriki.
J: Rekla si že, da po tvoje je prav, da se stvari spremenijo, ne?
I: Ja.
J: Kakšno spremembo pa bi si ti želela? Pa na kakšen način, bi recimo bila možna?
I: Men se zdi, da sprememba celotnega sistema, kakor svetovnega sistema, kakor je sedaj recimo kapitalizem, je, če se vrnemo nazaj v izvirnik. To se pravi v Afriko, če recimo tam pokažemo afričanom 'cenite to kar imate, vi ste najsrečnejši od vseh narodov na zemlji; s tem da ne kontribuirate Američanom, ne Afriko-Evropejcem, ne Azijcem, nikomur; ste sami zase'. S tem, da mi gremo v Afriko in njih naučimo kako izrabljat zemljo, kaj gojit tam. Kako vzgojiš hrano in to porabiš za nekaj, za svoje življenje. Ne pa zato, da ti to prodajaš naprej, da služis s tem. Ampak, da ti služiš sebi, svojim sosedom in v dobre namene.
J: Ok, Afrika kot del eksploatacije. Če v tem trenutku pustimo to, a bi lahko kaj takšnega tu začeli?
I: Ja, v redu. Ampak ne na tak način. Recimo, da bi začeli vsi ti ljudje, ki danes tukaj taborijo, da bi se vsi odrekli vozniškemu izpitu, da bi se vsi odrekli stanovanju v teh visokih stolpnicah, da bi bili vsi zadovoljni z malim, da bi vsak vzgojil tisto kar rabi za hrano za preživetje, namesto da bi kupoval to v trgovinah.
J: Men se definitivno zdi šotorjenje en korak pred tem, da se odpove vsem tem stvarem, ki si jih omenjala. Za druge skupine bi bila manj prepričana. A imaš mogoče še kakšno tretjo alternativo, ki bi lahko bila bolj učinkovita?
I: No recimo, zdi se mi to korak naprej – definitivno – od metanja kock v parlament. In pa to, da se ima še kakšno kitaro, tko da se tko pove, 'kaj hočem slišat'.
J: Kaj bi torej še lahko naredili v Sloveniji?
I: Ja, spet jaz imam en tak utopičen pogled na svet. Jaz bi vidla, kot prvi korak to, da bi se zaprlo mestno jedro, cel center. Se pravi tule od Bavarca pa nekje do tam do Aškerčeve, Rimske ceste, da se zapre promet. Da se začne vzpodbujat aktivnost človeka s kolesi, peš, čim več tega. Ker dandanes ko pogledaš v avto, eden se vozi v vsakem avtu.
J: Kakšen bi bil namen tega, da bi bilo vse zaprto?
I: Da se ljudje rekreirajo, da ne uporabljajo več toliko nepotrebnih sredstev za dosego cilja.
J: Pa se ti zdi da je izvedba tega mogoče preko trenutne oblasti? Oz., tudi če se zamenja oblast, katerikoli bodo že prišli na oblast. Se ti zdi možno, da bodo rekli 'dejmo se mi odpovedat kapitalu, pa dejmo zrihtat to'?
I: Ja, spet vsak tukaj gleda na svoj profit. Tukaj je treba gledat sam na to, recimo…pri ta novih politikih. Kdo bo gledal samo na svoj profit, ker bodo vsi gledali na svoj profit. Ampak, kdo bo gledal na širše dobro ljudstva. Recimo Jankovič, banalen primer, on bo razširil Bicikelj. S tem je lahko veliko doprinosa v blagajno. S tem, da je zaprl center je bilo tudi dost narejeno. S tem, da si ljudje vse bolj sposojajo bicikel za štiri ure, tačas ko so v službi, ko so kjerkoli drugje, si sposojajo ta 'bicikelji' in imajo tega sposojenega in potem nazaj grede si ga sposodijo za domov. Gre se zato, ne samo zato, da ti duhovno rasteš, ampak tudi fizično. Če ti ne boš fizično pripravljen, ne boš mogel niti psihično dohajat svojega telesa. Se pravi, moraš ti fizično pripravljenost nekako vzpostavljat, zato da boš lahko psihično deloval v svoji polni formi. Se pravi, jaz podpiram to, da čim več ljudi, ne samo po službi, pač teče. Po službi na sprehod, po službi karkoli drugega delat. Bolj podpiram to, da gre v službo peš, v službo s kolesom, v službo tekoč.
J: Pa se ti zdi, da trenutni družbeni sistem to omogoča?
I: »Trenutni družbeni sistem«, dej mi to definiraj. A svetovni, ali slovenski?
J: Slovenski.
I: Še zmeri ima vsak človek svobodno voljo. Še zmeri se lahko vsak odloči, da bo šel s kolesom, ne. In če bi se vsi zato odločili, bi bilo veliko manj avtov, veliko manj bi bilo onesnaževanja. Ampak, veliko manj bi bilo tudi prihodka v državno blagajno, s tem ker bi veliko manj ljudi tankalo, ane.
J: Pa v tem kontekstu si recimo predstavljaš konec kapitalizma?
I: Ja, mislim da bi lahko bila Slovenija dober vzgled. Ker smo tako majhni, bi si lahko privoščili. Če primerjamo recimo z Ameriko, oni ne morejo iz ene zvezne države v drugo zvezno državo pripeljat teh dobrin, recimo hrane brez bencina. Če bi mi to vse omogočil, s kočijami, konji, kolesi, kakorkoli. Al pa če bi vsak šel na tržnico s kolesom. Kakorkoli že. Bi lahko to dosegel, bi lahko bili mi vzgled drugim državam.
J: Samo kdo bi lahko to artikuliral pa vzpostavil takšno stanje zavesti?
I: To pa ne vem.
J: Se pravi, tebi se zdi potrebno, da se spremenijo stvari, če te prav razumem?
I: Ja.
J: Ampak na kakšen način? Kdo bo to začel? Na kakšen način? A bo imel začetni kapital za to?
I: »Začetni kapital« za to? Če pogledaš, dandanes rabiš za kolo, kolk rabiš 4 evre za letno karto.
J: Ne na individualni ravni, ampak da se potegne za sabo maso ljudi? Morda bi to pomenilo tudi več zamujanja in bi se temu primerno morala prilagajati tudi splošna kultura?
I: Jaz porabim sedem minut od Ruskega carja do Aškerčeve gimnazije. Se pravi, kjer je volja je tudi pot. Bolj kot je človek odločen zato, da nekaj spremeni, zato da bo dobro delal - s tem, da bo šel s kolesom. Čeprav recimo, to da greš ti s kolesom od Dunajski ni dobro zate, zato ker boš vdihaval tolk nešteto teh plinov, ker jih vsi avti oddajajo, da to ne bo več dobro zate. Ampak, to da greš ti s kolesom bo dobro za vse ostale, zaradi tega ker ne bo toliko gužve. Se pravi, če bi vsi tako razmišljal bi celo Slovenijo zaprli za avte.
J: Če te prav razumem, ti dejansko misliš da je 'revolucija' na individualni ravni?
I: Ja, mislim da je individualni človek lahko vzor vsem drugim ljudem. Absolutno.
J: Ja, samo kako bi se pa povezali in vedeli, da podobno razmišljajo? Kot so se recimo protestniki pred borzo?
I: Nisem rekla, da ne podpiram tega gibanja. Še zmerom ga podpiram, samo menim da ne bo imel nobenega efekta. Nisem čist sigurna, kaj mislijo da bodo dosegli. Mislim, da s tem ne bodo dosegli nič. S tem bodo opozoril nase, kar je tudi velik. Nekdo je rekel, da bodo ostali tu toliko časa, dokler kapitalizem ne bo padel. A verjamete kdo v to, da bo kapitalizem padel, če bodo dosti dolgo tukaj. Jaz dvomim v to, da kdo od njih to verjame.
J: A ti verjameš v to, da je mogoč padec kapitalizma?
I: Ja, seveda. Absolutno, saj je še vse padlo. Tko, bom rekla vsakdanje dogajanje, to kar je bilo že prej, ne samo na Wall Streetu, bi moralo biti vzgled. Recimo podpiram kampiranje pred borzo, ker se pove ljudem, da nam nekaj ne paše. Ampak, recimo sploh v tem obdobju, ko je Pahorjeva vlada padla, ne vem če je to produktivno. Če bi bilo to nekje vmes, še nekako. Zdej se mi zdi, da so vsi usmerjeni še bolj proti dozdajšnji vladi. Kaj pa bo potem, ko bo recimo nova vlada? Se bo še zmeraj tukaj kampiralo? Ko se bo naslednja vlada zavzemala za iste stvari, samo pod krinko, da se tega ne bodo zavedal?
J: Potem v bistvu kapitalizem ne more padet, če sam sebe reproducira, ne?
I: Lahko pade, seveda lahko pade. Mislim, kako sam sebe »producira«? Ja je težko iz te točke kjer smo danes it nazaj na tisto točko, recimo blagovne menjave. Težko je it nazaj in ljudem bi bilo treba pokazat, kako lahko je it nazaj. Ampak, mislim, da se s tem tukajšnjim taborjenjem ne pokažete, kako je lahko it nazaj. Ker tudi ti šotori, vse kar je tukaj zgrajeno, je bilo kupljeno s kapitalizmom. Medtem, ko če bi se sem prišlo in bi si zgradilo barake, iz nekih lesenih dreves. Če bi si sami vse zgradili, to bi bilo čisto drugo.
J: Samo, a se ti ne zdi, da bi bilo v tem primeru najprej potrebno beton razbit in počakat da trava zraste?
I: Ne, ni nujno da se beton razbije, da trava zraste. V tem je fora. Tudi če bi se vse pustilo, vse zgradbe, vse avte, bi narava vse to prerasla sčasoma. Samo pustit bi bilo treba. Ne bi se smelo udejstvovat. V tem je problem, da vsi še zmeraj tolk razmišljajo, da morajo delat, da bo dovolj hrane. Medtem, ko bi lahko sami sadili in imeli vse kar bi potrebovali za jest. Ne da bi delali za denar, da bi si kupili za jest, ampak da bi si neposredno vzredil nekaj kar rabimo za jest, pa eno kozo da imamo za mleko, pa eno ovco da imamo za volno. Vsak, da bi svoje vzgojil.