POZIV

Kam gremo?


Vključeni smo v bolonjski študijski proces, katerega namen je podrediti se trgu in s tem kapitalu. Na vsakodnevnem koraku lahko zasledimo kako zmaguje pohlep in vključuje socialni darvinizem v vsakodnevni prostor. Študijski proces v katerem smo se znašli je postal svojevrstna mašinerija pisanja seminarskih nalog, hitro branih tekstov, obligacij in obvez, izkoriščanja in prikrivanja – kar še zdaleč ni kvaliteta ampak tekoči trak. Če bo šlo tako naprej bodo naši zanamci morali plačati s šolnino dodiplomski študij, mi pa podiplomske in ostale študije.


Smo v situaciji nevzdržnih razmer. Univerza naj bi bila neodvisna produkcija znanja. Ukleščeni pa smo v sistem, ki nas podreja v vodljive posameznike neoliberalnih izkoriščevalcev. Kako dolgo se bomo še poniževali?
Vsi skupaj smo del našega bivanjskega prostora – Zemlje, ki so jo delimo z vsemi. Samo spremljamo imperializem/izkoriščanje, globalno segrevanje in državo. Kako pa mi vsi sodelujemo pri tem? Že samo s tem da smo zraven. In ali nič ne prispevamo? Mogoče pa lahko.


V torek, 22.11. 16:00 bo JAVNA TRIBUNA v avli Filozofske fakultete, kjer imamo možnost se odločiti: ali bomo še naprej opazovalci ali soustvarjalci novega prostora. V sredo, 23.11. ob 12:00 bo začetek OSVOBOTIVE FILOZOFKE FAKULTETE, kjer lahko soustvarimo nov prostor. Kakšen? Takšnega kakršnega si želimo, zaslužimo in lahko imamo. Lahko izpostavimo konkretne probleme in podamo možne rešitve.
Do sedaj so bili drugi režiserji našega največjega odra - Zemlje, ki so izkoristili človeštvo v svoj prid in si nabrali naše bogastvo. Mi pa smo bili poslušni igralci, ki skačejo po odru po taktu. Ali še nimamo dovolj.


Naša Filozofska fakulteta je eden od čolnov, ki pluje po tej zemlji. Na njem smo vsi študentje, profesorji, asistenti, raziskovalci, zaposleni... In kako se učimo krmariti nas zaznamuje za celo življenje. Kaj se učimo in bomo učili, če pa je že sam študij postal krmilo kapitala in izkoriščanja ljudi. Kaj smo se naučili? V sredo imamo možnost, da jo skupaj osvobodimo in naredimo prostor razvoju znanosti, ki nam bo dala možnost svobode, avtonomije in odkritega razpravljanja ter rešitve o temeljnih družbenih problemih. Ali pa smo kritični samo do izdelkov, ki jih ne maramo ali smo kritični zato da kaj spremenimo na boljše?
Kako je mogoče, da imamo toliko znanja in vedenja, knjig-jih bomo pustili da se na njih nabira prah in pustimo temi, da ponovno zavlada kot v srednjem veku?
Dajmo v roke znanje in vedenje ter ga končno že uporabimo. Imamo odgovore na vprašanje kaj in kako in kako torej, da ne odgovarjamo? Bodimo že končno svoji režiserji našega vsakdanjega življenja!


V SREDO JE ZA TO ČAS: ob 12ih pred FILOZOFSKO FAKULTETO!!!!


POZIV ŠTUDENTOM ZA PREDLOGE, ŽELJE…


Kolegi študenti in študentke angažirani vas pozivamo, da pokukate zastavljenih okvirjev programa, ki bi se očitno rad privatiziral, skrajšal dragoceni čas vašega študija ter vse to za povrh še mastno zaračunal. 'NE PLAČAM, SPLOH NI UŽITNO!' Kako bi pa bilo, ko pa dlje, kot bi kdo želel študirati in bolj kot bi morebiti kaj v resnici utegnilo zanimati njegovo dušo, več lahko plača za ta zbirokratizirani šmorn.
Seveda ČAS v povezavi S POSPEŠKOM k ZAPOSLITVI – o kateri na tem mestu niti ne bi – je seveda zelo pomemben v kapitalistično obarvanih argumentih. Tako zelo, da so bili preslišani argumenti po pravici po brezplačnem izobraževanju, po kvalitetnejšem izobraževanju, po boljših pogojih bivanja v kraju študija. Preslišani so bili tudi strahovi, da se bo univerza industrializirala. In tako kar k tekočemu učenjaškemu traku prosim in brez protestov, kam že?
Študij že cilja na zaposlitev, a v svoji univerzalni pojavi kaj rad tu in tam pohiti v svet idej. In sedaj se mu je – modrecu – porodilo, da ima dovolj teh kapitalistično vsiljivih direktiv, zato bo protestiral, zasedel fakulteto, osvobodil prostor in si končno privoščil kvaliteten čas za pogovore, razmišljanje in morebiti tudi za umetnost.
Tako vas pozivamo k kolektivnemu duhu v teh procesih in vas s obenem nagovarjamo, da spišete vaše predloge in želje po spremembah ter, da se konec koncev udeležite torkove tribune in/ali sredine OSVOBODITVE, za katero ne pozabite na spalno vrečo.
Dodajamo se nekaj predlogov:
širše univerzitetno: - brezplačen študij, ukinitev bolonije, absolventski staž in še kakšne druge oblike, ki pripomorejo k poglobljenemu študiju;
stran s prekernimi razmerji in na plano ugodna delovna razmerja;
aktualnost programa;
zagotovljena socialna varnost in prijetno bivanje v kraju študija z možnostjo sanjanja in več s pogoji za uresničevanje sanj;
štipendije, ki so vložene v študij, brez zamejitve kdaj mora biti ta končan. Sploh pa ne v smešno kratkem kapitalistično odmerjenem času. Če pa bi kdo to omenjal, bi se morale štipendije zvišati – ali pa bi padla ena bonusna – na račun stresa in ostalih bolh;
sodelovanje s profesorji;
sprememba v kulturni zavesti; več kulture, več umetnosti;
etika v medsebojnih odnosih;
humor – da nanj ne pozabimo;
opevanje ideje o mimobežništvi sistema, če bo ta pokazal zobe..,
…
V upanju na začetek...


Kako priti na cilj?
Čar naše vede so odnosi z ljudmi. Od njih in z njimi se učimo, zato, da bi lahko učili in se učili z drugimi. Zatorej, obstaja kaj boljšega kot zaključiti z mislijo enega izmed njih:
»Veste, to je kot na ladiji. Če si na oceanu in je megla, ti pa ne veš kam iti. Tavaš... malo levo, malo desno. Spremeni se veter, zanaša te na vse strani. Vedno ostajaš sredi oceana... Če pa si postavite cilj – ali grem na sever ali na jug – je to nekaj drugega. Torej, odločite se za smer. Začrtaš si kurz, iz točke A do točke B. Toda najprej moraš vedeti kje si, da veš kam greš. Ker, če tega ne veš, si izgubljen. Lahko krmariš, če veš kam greš. Cilj je, da iz oceana končno pridemo v luko, kjer te nobena burja ne odnese več proč.«
Besede Bruna Volpija Lisjaka.


Problem je skupen. Pišite nam !


angazirana.etnografija@gmail.com